Rehabilitacija in fizioterapija po poškodbi komolca

Glavni simptomi teniškega komolca so navedeni spodaj.

• Pekoča bolečina na zunanjem kostnem odrastku komolca (lat. epikondilu),
• prisotnost bolečine ves čas ali samo ob določenih aktivnostih (npr. stisk pesti, igra z loparjem, ožemanje brisače, zavijanje vijakov) in se izboljša ob počitku,
• možno izžarevanje bolečine po nadlahti ali podlahti, predvsem ponoči.

Simptomi teniškega komolca glede na stopnjo razvoja poškodbe so predstavljeni spodaj.

• Prva stopnja: blaga bolečina, ki se pojavi nekaj ur po aktivnosti.
• Druga stopnja: bolečina, ki se pojavi ob prenehanju aktivnosti.
• Tretja stopnja: bolečina med izvajanjem aktivnosti
• Četrta stopnja: konstantna bolečina, ki onemogoča aktivnost.

Teniški komolec diagnosticira zdravnik na podlagi anamneze, kliničnega pregleda in slikovne diagnostike. Fizioterapevt v okviru diagnostičnega pregleda potrdi verjetnost prisotnosti teniškega komolca. 

• Pri anamnezi pacienti s teniškim komolcem navajajo nenadno povečanje intenzivnosti dela ali treninga, uporabo nove športne opreme ali vsakodnevno prenašanje velikih bremen. V anamnezi omenjajo pekočo bolečino na zunanji strani komolca, ki se je pričela nenadno, in občasno izžareva po podlahti ali nadlahti, še posebej ponoči.
• Klinični pregled vključuje ogled (inspekcijo) in tipanje (palpacijo), pri katerem se odkrije zmanjšana mišična jakost stiska pesti, iztega zapestja in supinacije podlahti (supinacija – gib v podlahti, ko je dlan obrnjena navzgor) – hover. Pri pregledu ugotovimo občutljivost na dotik in manjšo oteklino na narastišču iztegovalk zapestja (lat. epikondilu), pojav bolečine pri iztegu zapestja, srednjega prsta in supinaciji podlahti z iztegnjenim komolcem, proti uporu, hkrati ugotovimo normalen obseg gibljivosti, razen ko so simptomi hudo izraženi.
• Slikovna diagnostika v obliki rentgenskega slikanja (RTG), magnetne resonance (MRI), diagnostičnega ultrazvoka (UZ) ali elektromiogafije (EMG) se uporablja v primeru, kadar s kliničnim pregledom ne moremo natančno opredeliti diagnoze. RTG omogoča izključitev pridruženih poškodb kosti,  MRI in UZ pa omogočata ugotavljanje  patoloških sprememb (orientacija vlaken, raztrganine) tetiv mišic, ki se pripenjajo na zunanji kostni odrastek komolca (lat. epikondil). EMG se opravi v primeru suma na poškodbo živca n. radialis, s katerim se preveri njegova prevodnost.

Teniški komolec v centru Meridian-fit zdravimo konzervativno (fizioterapevtsko in kineziološko).

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija se osredotoča na obvladovanje simptomov, povečanje mišične zmogljivosti in izboljšanja gibljivosti. Fizioterapevtska rehabilitacija se izvaja s tehnikami, ki so navedene spodaj.

• Manualna terapija (miofascialno sporščanje, suho iglanje, mehkotkivna mobilizacija, sklepna mobilizacija, flossing, terapija z ventuzami, kinesiotaping),
• instrumentalna terapija (laserska terapija, TECAR terapija, udarni valovi),
• gibalna terapija in kineziološka terapija (povečanje zmogljivosti mišic komolca ter ramenskega obroča).

Rehabilitacija s konzervativnim zdravljenjem povrečno traja 12 do 18 mesecev, odvisno od poteka simptomov in pridruženih bolezni (sladkorna bolezen podaljša čas rehabilitacije). 90 % posameznikov se po rehabilitaciji vrne nazaj na isto raven aktivnosti kot pred pojavom teniškega komolca. 

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje?

Operativno zdravljenje se priporoča, če simptomi vztrajajo po 6 – 12 mesecih konzervativnega zdravljenja. Pri operativnem zdravljenju se odstrani poškodovano tkivo tetive.

Rehabilitacija po operativnem zdravljenju traja 4 do 6 mesecev, odvisno od ciljev posameznika in količine poškodovanega tkiva. 95 % posameznikov se po operaciji vrne na isto raven aktivnosti kot pred pojavom teniškega komolca. 

• Uporaba hladnih obkladkov na mestu bolečine vsake 2 – 3 ure, za 20 minut.
• Nesteroidni antirevmatiki, po predhodnem posvetu z zdravnikom ali farmacevtom.
• Razgibavanje komolca v nebolečih obsegih in položajih.
• Izogibanje aktivnostim, ki simptome poslabšajo (zmanjšanje stiskov pesti, prekomernega iztegovanja/upogibanja komolca, pogostejši odmori med delom, izogibanje prenašanja težkih bremen, prenašanje bremen z dlanjo obrnjeno navzgor).
• Po umiritvi simptomov se lahko pričnejo postopno vračati k aktivnostim.
• Uporaba opornice za preprečevanje hude, neznosne bolečine (o primerni opornici in uporabi se naj posvetujejo z zdravnikom ali fizioterapevtom). Ta se namesti nekaj centimetrov pod kostnim odrastkom in zmanjša napetost na tetivo. 

Glavni simptomi plezalskega komolca so navedeni spodaj.

• Globoka pekoča in zbadajoča bolečina na sprednji in notranji strani komolca,
• bolečina se širi iz komolca navzdol do zapestja,
• bolečina se stopnjuje pri dejavnostih, ki vključujejo upogib komolca,
• bolečino povzroči že stiskanje pesti ter dvigovanje in vlečenje predmetov,
• občutljivost na dotik na notranji strani komolca.

Plezalski komolec diagnosticira zdravnik na podlagi anamneze, kliničnega pregleda in slikovne diagnostike. Fizioterapevt v okviru diagnostičnega pregleda potrdi verjetnost prisotnosti plezalskega komolca. 

• V anamnezi pacienti s plezalskim komolcem navajajo nenadno povečanje intenzivnosti dela ali treninga, uporabo nove športne opreme ali vsakodnevno izvajanje ponavljajočih gibov. V anamnezi omenijo nenadno ali postopno pekočo ali zbadajočo bolečino na sprednji ali notranji strani komolca, ki občasno izžareva po podlahti do zapestja. Omenijo, da se bolečina poslabša ob stiskanju pesti ter dvigovanju in vlečenju predmetov.
• Klinični pregled vključuje ogled (inspekcijo) in tipanje (palpacijo), pri kateri se odkrije togost komolca, slabša mišična jakost upogibalk komolca ter stiska pesti. Pri kliničnem pregledu pogosto opazimo občutljivost na dotik, oteklino na notranjem sprednjem delu komolca in poslabšanje bolečine z iztegom komolca.
• Slikovna diagnostika v obliki rentgenskega slikanja (RTG), magnetne resonance (MRI) ali diagnostičnega ultrazvoka (UZ) se uporablja predvsem v primeru, kadar s kliničnim pregledom ne moremo natančno opredeliti diagnoze. RTG ne potrdi prisotnosti plezalskega komolca ampak omogoča izključitev pridruženih poškodb kosti. Z MRI in UZ ugotavljamo patološke spremembe (orientacija vlaken, raztrganine) tetiv mišic in vezi, ki izvajajo upogib komolca in povzročajo simptomatiko plezalskega komolca. 

Plezalski komolec v centru Meridian-fit zdravimo konzervativno (fizioterapevtsko in kineziološko). 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija

Fizioterapevtska in kineziološka se osredotoča na obvladovanje simptomov, povečanje mišične zmogljivosti in odpornosti na ponavljajoče obremenitve mišic ter tetiv. Fizioterapevtska rehabiitacija vključuje fizioterapevstke tehnike, ki so navedene spodaj:

• Manualna terapija (miofascialno sporščanje, suho iglanje, mehkotkivna mobilizacija, sklepna mobilizacija, flossing, terapija z ventuzami, kinesiotaping),
• instrumentalna terapija (laserska terapija, TECAR terapija, udarni valovi),
• gibalna in kineziološka terapija (povečanje mišične zmogljivosti mišic komolca in ramenskega obroča, vzpostavljanje stabilnosti, mišičnega ravnovesja in izboljšanje gibljivosti mišic).

Rehabilitacija s konzervativnim zdravljenjem traja vsaj 3 mesece, odvisno od poteka simptomov. 90 % posameznikov se po rehabilitaciji vrne nazaj na isto raven aktivnosti kot pred pojavom plezalskega komolca.

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje? 

Operativno zdravljenje se priporoča, če simptomi vztrajajo po 6 – 12 mesecih konzervativnega zdravljenja. Operativno zdravljenje zajema odstranitev poškodovanega tkiva. 

Rehabilitacija po operativnem zdravljenju traja od 3 do 6 mesecev, odvisno od ciljev posameznika in količine poškodovanega tkiva. Večina posameznikov se po operaciji vrne na isto raven aktivnosti kot pred pojavom golf komolca.

• Uporaba hladnih obkladkov na mestu bolečine vsake 2 – 3 ure za 20 minut.
• Nesteroidni antirevmatiki, po predhodnem posvetu z zdravnikom ali farmacevtom.
• Razgibavanje komolca v nebolečih obsegih in položajih.
• Izogibanje aktivnostim, ki simptome poslabšajo (zmanjšanje stiskov pesti, pogostejši odmori med delom, izogibanje prenašanju težkih bremen).
• Postopno vračanje nazaj k aktivnostim po 4 do 6 tednih rehabilitacije.

Glavni simptomi sindroma kubitalnega kanla so navedeni spodaj.

• Odrevenelost, mravljinčenje in pekoča bolečina v mezincu in mezinčevi strani prstanca, ki se poslabšajo ob upogibu komolca,
• občutek nelagodja vzdolž notranje strani komolca,
• poslabšanje simptomov ponoči.

Simptomi glede na stopnjo poškodbe ulnarnega živca so predstavljeni spodaj.

• 1. stopnja (blagi občasni simptomi): občasna odrevenelost, mravljinčenje in pekoča bolečina v mezincu.
• 2. stopnja (dolgotrajnejši zmerno izraženi simptomi): dolgotrajnejša odrevenelost, mravljinčenje in pekoča bolečina v mezincu in mezinčevi strani prstanca.
• 3. stopnja (resni simptomi): resna odrevenelost, mravljinčenje in pekoča bolečina v mezincu ter mezinčevi strani prstanca, zelo zmanjšano čutenje mezinca in mezinčeve strani prstanca, nezmožnost opravljanja funkcionalnih nalog, spontano krčenje mezinca in prstanca.

Sindrom kubitalnega kanala diagnosticira zdravnik na podlagi anamneze, kliničnega pregleda in slikovne diagnostike. Fizioterapevt v okviru diagnostičnega pregleda potrdi verjetnost prisotnosti kubitalnega kanala.

• Pri anamnezi pacienti s sindromom kubitalnega kanala navajajo odrevenelost, mravljinčenje in pekočo bolečino v mezincu in mezinčevi strani prstanca, ki se poslabšajo ob upogibu komolca. V anamnezi lahko opisujejo, da jim stvari padajo iz rok in da imajo zmanjšano jakost stiska pesti.
• Klinični pregled vključuje ogled (inspekcijo) in tipanje (palpacijo), pri kateri se odkrijejo senzorne spremembe v področju mezinca in mezinčevi strani prstanca, atrofijo (zmanjšan obseg in volumen) intrinzičnih mišic dlani in zmanjšano mišično jakost stiska pesti.
• Slikovna diagnostika v obliki rentgenskega slikanja (RTG), magnetne resonance (MRI) ali diagnostičnega ultrazvoka (UZ) se uporablja z namenom opredelitve diagnoze. RTG omogoča izključitev pridruženih poškodb kosti. MRI in UZ omogočata analizo patološke spremembe ulnarnega živca (pozicija in velikost), okoliških tkiv in določitev vzroka za nastanek sindroma kubitalnega kanala.

Sindrom kubitalnega kanala v centru Meridian-fit zdravimo konzervativno (fizioterapevtsko in kineziološko).

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija se osredotoča na spodbuditev celjenja, obvladovanje simptomov, omejitev nadaljne poškodbe živca, ter povečanje gibljivosti mišic komolca. Fizioterapevtska rehabilitacija se izvaja s pomočjo tehnik, ki so navedene spodaj.

• Manualna terapija (miofascialno sporščanje, suho iglanje, mehkotkivna mobilizacija, sklepna mobilizacija, flossing, terapija z ventuzami, kinesiotaping),
• instrumentalna terapija (laserska terapija, TECAR terapija, elektroterapija),
• gibalna in kineziološka terapija (povečanje mišične zmogljivosti mišic komolca in ramenskega obroča, vzpostavljanje stabilnosti, mišičnega ravnovesja, izboljšanje gibljivosti mišic komolca in zapestja ter izboljšanje drsenja ulnarnega živca).

Rehabilitacija s konzervativnim zdravljenjem povrečno traja 2 do 3 mesece, odvisno od stopnje okvare poškodovanega živca. 90 % posameznikov se po rehabilitaciji vrne nazaj na isto raven aktivnosti kot pred pojavom sindroma.

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje? 

Operativno zdravljenje se priporoča pri hudi ali zmerni obliki poškodbe, pri kateri ni bilo doseženega izboljšanja po 3 do 6 mesečnem konzervativnem zdravljenju. Prav tako je indicirano pri hudi atrofiji intrinzičnih mišic dlani in hudih senzoričnih ter motoričnih okvarah. Operativno zdravljenje se izvede v obliki sprostitve ulnarnega živca, medialno epikondilektomijo in anteriorno transpozicijo. 

Rehabilitacija po operativnem zdravljenju traja 2 do 6 mesecev, odvisno od opravljenega kirurškega posega in stopnje okvare poškodovanega živca. 

• Uporaba zaščitne blazinice na komolcu.
• Uporaba opornice po navodilih zdravnika ali fizioterapevta za preprečevanje nadaljnega poškodovanja živca.
• Izogibanje spanju s pokrčenim komolcem, telefoniranju s poškodovano roko, dolgotrajnemu pisanju na računalniku, naslanjanju na komolce, dolgotrajni vožnji in gibom, ki vključujejo izteg komolca, zapestja, odmik rame, zunanjo rotacijo rame, supinacijo podlahti (supinacija = gib podlahti, ko je dlan obrnjena navzgor). 
• Uporaba nesteroidnih antirevmatikov, po predhodnem posvetu z zdravnikom ali farmacevtom.

Glavni simptomi rupture distalne tetive bicepsa brachii so navedeni spodaj.

• Bolečina na sprednji strani komolca,
• slišen ˝pok˝ ob nastanku poškodbe,
• občutek šibkosti pri upogibu komolca in supinaciji podlahti (gib v podlahti, ko je dlan obrnjena navzgor).

Rupturo distalne tetive bicepsa brachii diagnosticira zdravnik na podlagi anamneze, kliničnega pregleda in slikovne diagnostike. Fizioterapevt v okviru diagnostičnega pregleda potrdi verjetnost prisotnosti rupture.

• Pri anamnezi pacienti z rupturo distalne tetive bicepsa brachii običajno navajajo bolečino na sprednji strani komolca in pok, ki mu je sledil takojšen upad mišične jakosti. Omenijo, da so po poškodbi s težavo opravljali opravila, kot so odpiranje kozarcev ali upravljanje z vijaki.
• Klinični pregled vključuje ogled (inspekcijo) in tipanje (palpacijo), pri katerem se odkrijejo modrico, oteklino in občutljivost na dotik na sprednji nadlahti tik nad komolcem, zmanjšano jakost upogiba komolca in supinacije podlahti (gib v podlahti, ko je dlan obrnjena navzgor) in luknjico tik nad sprednjim delom komolca. Opazna je tudi ˝bula˝, ki ji rečemo obratni Popay znak.
• Slikovna diagnostika v obliki rentgenskega slikanja (RTG), magnetne resonance (MRI) in diagnostičnega ultrazvoka (UZ) se uporablja z namenom opredelitve diagnoze. RTG omogoča prikaz pridruženih poškodb kosti,  MRI in UZ pa prisotnost in velikost raztganine tetive bicepsa brachii.

Rupturo distalne tetive bicepsa brachii v centru Meridian-fit zdravimo konzervativno (fizioterapevtsko in kineziološko). 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija 

Fizioterapevtska rehabilitacija se osredotoča na povečanje mišične zmogljivosti, vzpostavitev normalnega obsega gibljivosti in obvladovanje simptomov. Fizioterapevtska rehabilitacija se izvaja s tehnikami, ki so navedene spodaj:

• Manualna terapija (miofascialno sporščanje, suho iglanje, mehkotkivna mobilizacija, sklepna mobilizacija, flossing, terapija z ventuzami, kinesiotaping),
• instrumentalna terapija (laserska terapija, TECAR terapija),
• gibalna in kineziološka terapija (povečanje mišične zmogljivosti mišic komolca in ramenskega obroča, vzpostavljanje stabilnosti, mišičnega ravnovesja, obsega gibljivosti in izboljšanje gibljivosti mišic komolca ter ramenskega obroča).

Rehabilitacija s konzervativnim zdravljenjem povprečno traja 10 do 16 tednov, odvisno od poteka simptomov, stopnje poškodbe tetive in pridruženih bolezni posameznika. 50 – 60 % posameznikov se po rehabilitaciji rupture distalne tetive mišice biceps brachii vrne nazaj na isto raven aktivnosti kot pred poškodbo.

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje? 

Operativno zdravljenje se priporoča v primeru popolnih ruptur pri mljaših športno aktivnih posameznikih in pri osebah, kjer konzervativno zdravljenje ni bilo uspešno. Operativno zdravljenje se izvede 2 do 6 tednov po poškodbi in zajema ponovno pritrditev distalne tetive bicepsa brachii. 

Rehabilitacija po operativnem zdravljenju traja 4 do 6 mesecev, odvisno od stopnje poškodbe tetive in ciljev posameznika. 75 – 95 % posameznikov se po operaciji vrne na isto raven aktivnosti kot pred rupturo distalne tetive bicepsa brachii.

• Uporaba hladnih obkladkov na mestu bolečine 2 – 3x na dan, za 15 – 20 minut.
• Uporaba nesteroidnih antirevmatikov, po predhodnem posvetu z zdravnikom ali farmacevtom.
• Podlaganje komolca nad ravnino srca.
• Izogibanje prenašanju bremen vsaj 4 – 6 tednov po poškodbi oz po navodilih zdravnika.
• Nošenje opornice po navodilih zdravnika (običajno traja 3 do 6 tednov).
• Redna hoja za ohranitev splošne telesne pripravljenosti.

V tem članku navajamo najbolj pogoste poškodbe komolca, ki jih zdravimo z fizioterapijo. Pri vsaki poškodbi komolca najprej navajamo splošne informacije o patologiji, najbolj pogoste simptome, ter postopke diagnosticiranja in zdravljenja.

Glavni simptomi poškodb vezi komolca so navedeni spodaj.

• Bolečina na notranji ali zunanji strani komolca,
• občutek mravljinčenja od komolca do podlahti (hujše travmatske poškodbe kosti),
• občutek nestabilnosti in nesigurnosti komolca.

Poškodbe vezi komolca diagnosticira zdravnik na podlagi anamneze, kliničnega pregleda in slikovne diagnostike. Fizioterapevt v okviru diagnostičnega pregleda potrdi verjetnost prisotnosti poškodb vezi komolca. 

• Pri anamnezi pacienti s poškodbami vezi v komolcu običajno navajajo travmatski dogodek ali omenijo, da se ukvarjajo z aktivnostjo, ki od njih zahteva ponavljajoče gibe nad glavo (odbojka, baseball,…). Navajajo bolečino na notranji ali zunanji strani komolca, občutek togosti v komolcu in občutek nestabilnosti pri prenašanju bremen, metanju ali naslanjanju na komolec. 
• Klinični pregled vključuje ogled (inspekcijo) in tipanje (palpacijo), pri kateri se odkrijejo občutljivost na dotik na mestu bolečine, zmanjšan obseg gibljivosti v komolcu in ramenu, zmanjšano mišično jakost stiska pesti, oteklino na notranji ali zunanji strani komolca, togost, klikanje in bolečino med gibanjem ter nestabilnost komolca.  
• Slikovna diagnostika v obliki rentgenskega slikanja (RTG), magnetne resonance (MRI) ali diagnostičnega ultrazvoka (UZ) se uporablja z namenom opredelitve diagnoze. RTG omogoča potrditev zloma ali izpaha kosti komolca, MRI in UZ pa pomagata pri ugotavljanju patološke spremembe vezi komolca, ki potrdijo stopnjo in lokacijo njihove poškodbe.

Poškodbe vezi komolca v centru Meridian-fit zdravimo konzervativno (fizioterapevtsko in kineziološko). 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija se osredotoča na spodbuditev celjenja vezi komolca, oblvadovanje simptomov, povečanje zmogljivosti in stabilnosti komolca. Fizioterapevtska rehabilitacija se izvaja s tehnikami, ki so navedene spodaj.

• Manualna terapija (miofascialno sporščanje, suho iglanje, mehkotkivna mobilizacija, sklepna mobilizacija, flossing, terapija z ventuzami, kinesiotaping),
• instrumentalna terapija (laserska terapija, TECAR terapija),
• gibalna in kineziološka terapija (povečanje mišične zmogljivosti mišic komolca in ramenskega obroča, vzpostavljanje stabilnosti, mišičnega ravnovesja, obsega gibljivosti in izboljšanje gibljivosti mišic).

Rehabilitacija s konzervativnim zdravljenjem povprečno traja 3 do 6 mesecev, odvisno od stopnje poškodbe vezi. 80 – 98 % posameznikov se po rehabilitaciji vrne nazaj na isto raven aktivnosti kot pred poškodbo vezi komolca.

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje? 

Operativno zdravljenje notranjih stranskih vezi je potrebno v primeru popolnega pretrganja in pri profesionalnih športnikih. Operacija se izvede kot rekonstrukcijo vezi, pri kateri poškodovano vez zamenjajo s tetivo mišice. 

Operativno zdravljenje zunanjih stranskih vezi se priporoča, kadar je pretrganje vezi povezano z zlomom ali izpahom kosti. Operativno zdravljenje zajema odprto poravnavo in/ali fiksacijo sklepa. 

Rehabilitacija po operativnem zdravljenju traja 4 – 12 mesecev, odvisno je od opravljenega kirurškega posega, stopnje poškodbe vezi in ciljev posameznika. 88 – 97 % posameznikov se po operaciji vrne na isto raven aktivnosti kot pred poškodbo vezi komolca.

• Uporaba hladnih obkladkov na mestu bolečine 2 – 3x na dan, za 15 – 20 minut.
• Podlaganje komolca, da je višji od ravnine srca.
• Kompresija okoli komolca, ki nudi rahel pritisk (kompresija ne sme omejevati krvnega pretoka).
• Izogibanje aktivnosti, ki poslabšajo simptome.
• Izvajanje vaj po navodilih fizioterapevta ali zdravnika.

Glavni simptomi osteohondritisa disekans komolca so navedeni spodaj.

• Pekoča bolečina na zunanji strani komolca ob aktivnosti,
• občutek nestabilnosti,
• občutek togosti.

Osteohondritis disekans komolca diagnosticira zdravnik na podlagi anamneze, kliničnega pregleda in slikovne diagnostike. Fizioterapevt v okviru diagnostičnega pregleda potrdi verjetnost prisotnosti osteohondritisa disekans komolca. 

• Pri anamnezi pacienti običajno navajajo občutek nestabilnosti, nedavno povečanje intenzivnosti športne aktivnosti, zbadajočo bolečino, ki se običajno pojavlja na zunanji strani komolca, postopno poslabšanje bolečine in klikanje v komolcu med gibanjem.
• Klinični pregled vključuje ogled (inspekcijo) in tipanje (palpacijo), pri katerem se odkrijejo togost, oteklino na zunanji zadnji strani komolca, zmanjšan obseg gibljivosti, predvsem v smeri iztega komolca, bolečino ob popolnem iztegu in upogibu komolca, občutljivost na dotik na zunanji strani, klikanje med gibanjem in prisotnost simptomov med provokativnimi testi.
• Slikovna diagnostika v obliki rentgenskega slikanja (RTG), magnetne resonance (MRI) in računalniške tomografije (CT) se uporablja z namenom opredelitve diagnoze. RTG prikaže poškodbe sklepnega hrustanca. Z MRI ugotavljamo prisotnost otekline in stabilnost fragmentov sklepnega hrustanca ter kosti. CT pa se uporablja kadar RTG pokaže normalno sliko.

Osteohondritis disekans komolca v centru Meridian-fit zdravimo konzervativno (fizioterapevtsko in kineziološko). 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija se osredotoča na preprečevanje nadaljnje poškodbe sklepnega hrustanca, obvladovanje simptomov in spodbujanja celjenja. Fizioterapevtska rehabilitacija se izvaja s tehnikami, ki so navedene spodaj.

• Manualna terapija (miofascialno sporščanje, suho iglanje, mehkotkivna mobilizacija, sklepna mobilizacija, flossing, terapija z ventuzami, kinesiotaping),
• instrumentalna terapija (laserska terapija, TECAR terapija),
• gibalna in kineziološka terapija (povečanje mišične zmogljivosti mišic komolca in ramenskega obroča, vzpostavljanje stabilnosti, mišičnega ravnovesja, obsega gibljivosti in izboljšanje gibljivosti mišic komolca ter ramenskega obroča).

Rehabilitacija povprečno traja 6 mesecev, odvisno od poteka simptomov in stopnje poškodbe. 84 – 92 % posameznikov se po rehabilitaciji osteohondritisa disekans komolca vrne nazaj na isto raven aktivnosti kot pred poškodbo.

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje? 

Operativno zdravljenje se priporoča, kadar konzervativno zdravljenje po 6 mesecih ni prineslo želenih rezultatov ali imajo pacienti nestabilne fragmente v sklepu, ki povzročajo mehanske simptome. Operativno zdravljenje zajema različne artroskopske tehnike (transplantacija sklepnega hrustanca, mikrofrakturiranje, odstranjevanje poškodovanih delov sklepnega hrustanca) in fiksacijo odlomljenih fragmentov. 

Rehabilitacija po operativnem zdravljenju traja 4 do 6 mesecev, odvisno je od opravljenega kirurškega posega, stopnje poškodbe sklepnega hrustanca in kosti ter ciljev posameznika. 68 – 100 % posameznikov se po operaciji vrne na isto raven aktivnosti kot pred osteohondritisom disekans komolca.

• Uporaba hladnih obkladkov na mestu bolečine 2 – 3x na dan, za 15 – 20 minut.
• Uporaba nesteroidnih antirevmatikov, po predhodnem posvetu z zdravnikom ali farmacevtom.
• Uporaba opornice po navodilih zdravnika (imobilizacija običajno traja 1 do 6 tednov).
• Izogibanje aktivnostim, ki obremenjujejo komolec vsaj 6 do 12 tednov oziroma po navodilih zdravnika.
• Postopno izvajanje vsakodnevnih aktivnosti po zaključku rehabilitacije.