Poškodbe Komolca

V tem članku navajamo najbolj pogoste poškodbe komolca, ki jih zdravimo z fizioterapijo. Pri vsaki poškodbi komolca navajamo splošne informacije o patologiji, najbolj pogoste simptome, ter postopke diagnosticiranja in zdravljenja.

1. Lateralni epikondilitis (teniški komolec)

Kaj Je Sindrom Teniškega Komolca?

Sindrom teniškega komolca (lateralni epikondilitis) je stanje, ki označuje bolečine na zunanji strani komolca. Pojavi se na mestu, kjer se tetive mišic priraščajo na lateralni epikondil nadlahtnice (prominentna točka na zunanji strani komolca).

Teniški komolec nastane zaradi preobremenitve mišic iztegovalk zapestja, kar povzroči degenerativne spremembe in vnetje na tetivah mišic. Poleg degenerativnih sprememb pride tudi do mikropoškodb, nastajanja prekomernega granulacijskega tkiva in fibroblastov, hiperplazije žil, nestrukturiranega kolagena in pomanjkanja vnetnih celic v tkivu. 

Kako Diagnosticirati Teniški Komolec (Simptomi)?

Teniški komolec diagnosticiramo z anamnezo in kliničnim pregledom. Če se pri pregledu vzpostavi sum na druge poškodbe ali stanja je potrebna dodatna diagnostika z magnetno resonanco ali diagnostičnim ultrazvokom.

Najpogostejši simptom ki spremlja teniški komolec je ostra in pekoča bolečina, ki se pojavi na zunanji strani komolca. Pacienti s teniškim komolcem pogosto opisujejo sevanje bolečine iz komolca po podlakti, vse do zapestja. Bolečina je močnejša pri obremenitvi, izboljša se ob počitku. Boleče je lahko že odklepanje vrat, odpiranje steklenice, držanje predmetov ali rokovanje. Pritisk na mesto tetive mišic iztegovalk zapestja na zunanji strani komolca lahko povzroči neprijetno bolečino.

Kaj Najpogosteje Povzroči Nastanek Teniškega Komolca?

Teniški komolec najpogosteje povzroči prekomerna uporaba mišic iztegovalk zapestja. Poleg tenisa je nastanek te poškodbe pogost tudi pri  badmintonu, squashu ter športih, ki vključujejo metanje (met kopja ali diska). Prekomerna uporaba mišic in kit brez ustreznega počitka povzroči vnetje in mikro poškodbe v tetivah, kar posledično povzroči nastanek lateralnega epikondilitisa.

Vzrok za nastanek teniškega komolca je lahko tudi nepravilna tehnika ali uporaba napačne opreme, zaradi katere pride do preobremenjenosti mišic. Šibkost mišic podlakti in komolca prav tako poveča tveganje za razvoj teniškega komolca, saj slabše prenašajo obremenitve zaradi ponavljajočih se gibov. Tveganje za razvoj teniškega komolca povečajo tudi predhodne poškodbe komolca ali podlakti, ker so le-te lahko oslabljene.

Kako Zdravimo Teniški Komolec (Rehabilitacija)?

Zdravljenje teniškega komolca je konzervativno in poteka v dveh fazah. 

  1. Prva faza zdravljenja je usmerjena v zmanjševanje bolečine in vnetja. Za zmanjševanje simptomov se uporablja Tecar, laserska terapija, udarni globinski valovi (ESWT) in prečna frikcija. 
  2. Druga faza zdravljenja je usmerjena v izboljšanje gibljivosti, mišične zmogljivosti in povrnitev funkcije. Vključuje terapevtske vaje, pri katerih je ključno izvajanje izometričnih in ekscentričnih vaj, ki spodbujajo nastanek prečnih povezav kolagenskih vlaken v tetivi in s tem pospešujejo celjenje tetive.

Trajanje rehabilitacije teniškega komolca se lahko razlikuje od vsakega posameznika in je odvisno od resnosti poškodbe, odzivov posameznika na zdravljenje in upoštevanjem rehabilitacijskih postopkov. Simptomi so lahko prisotni od 5 do 18 tednov. V primeru, da teniškega komolca ne zdravimo, se simptomi s prekinitvami lahko pojavljajo tudi več let.

Medialni epikondilitis (golf komolec)

Kaj Je Golf Komolec?

Golf komolec (medialni epikondilitis) je poškodbeno stanje, za katerega je značilna bolečina na notranji strani komolca. Pojavi se na mestu, kjer se tetive mišic upogibalk zapestja priraščajo na kost (prominentna točka na notranji strani komolca).

Golf komolec nastane zaradi poškodb mišic in tetiv. Poškodbe so običajno povezane s prekomernimi ali ponavljajočim se obremenitvami mišic. Preobremenitev lahko vodi do degenerativnih sprememb in vnetja na tetivah mišic. To posledično privede do prekomernega števila nezrelih fibroblastov, slabo organiziranega kolagena in pomanjkanja vnetnih celic v tkivu ter do hiperplazije ožilja.

Kako Diagnosticirati Golf Komolec (Simpoti)?

Golf komolec diagnosticiramo z anamnezo in kliničnim pregledom. Diagnosticiranje z uporabo magnetne resonance ali diagnostičnega ultrazvoka sta potrebna le v primeru, ko klinična slika ni dovolj jasna in fizioterapevt sumi obstoj druge poškodbe ali stanja za katera je potrebna natančnejša diagnostika.

Najpogostejši simptom golf komolca je pekoča bolečina na notranji strani komolca, ki se lahko širi po roki ali ulnarni strani podlakti vse do zapestja. Manualni pritisk na notranji strani komolca (na mestu tetive upogibalk zapestja) je lahko neprijeten in izzove bolečino. Drugi simptomi golf komolca vključujejo togost komolca, šibkost roke in zapestja ter občutek otrplosti ali mravljinčenja v prstih (predvsem v prstancu in mezincu). Bolečina je najhujša pri gibu upogiba zapestja in pronacije. Simptomi se lahko začnejo pojavljati nenadoma ali pa se razvijejo postopoma.

Kaj Najpogosteje Povzroči Nastanek Golf Komolca?

Nastanek golf komolca povzroči prekomerna uporaba upogibalk zapestja. Ta je pogosto posledica ponavljajočih se obremenitev pri dejavnostih, ki vključujejo težke prijeme, pronacijo podlakti in upogibanje zapestja. V tetivah mišic zaradi preobremenjenosti pride do vnetja, ki povzroči mikropoškodbe, te pa vodijo v nastanek golf komolca. 

Ta vrsta poškodbe se najpogosteje pojavlja pri športnikih, ki se ukvarjajo z metanjem (met kopja ali diska, bejzbol), pri igralcih golfa, kegljačih, plezalcih, lokostrelci in dvigovalcih uteži. Golf komolec se lahko pojavi tudi pri vsakodnevnih aktivnostih in dejavnostih, ki niso povezane s športom. Pogosto se pojavlja pri mizarjih, delavcih v komunalni službi in gostincih.

Tveganje za nastanek golf komolca lahko poveča nepravilna tehnika ali slaba telesna mehanika ter neustrezna oprema ali orodje. Do poškodbe lahko pride tudi zaradi šibkosti mišic podlakti in komolca, ker oslabljene mišice slabše prenašajo obremenitve. Šibkost mišic je lahko posledica predhodnih poškodb komolca ali podlakti, zaradi česar obstaja večja možnost nastanka golf komolca.

Kako Zdravimo Golf Komolec (Rehabilitacija)?

Zdravljenje golf komolca je konzervativno in poteka v dveh fazah. 

  1. Prva faza zdravljenja je usmerjena v zmanjševanje bolečine in vnetja. Za zmanjševanje simptomov se uporablja Tecar, laserska terapija, udarni globinski valovi (ESWT) in prečna frikcija. 
  2. Druga faza zdravljenja je usmerjena v izboljšanje gibljivosti, mišične zmogljivosti in povrnitev funkcije. Vključuje terapevtske vaje, pri katerih je ključno izvajanje izometričnih in ekscentričnih vaj, ki spodbujajo nastanek prečnih povezav kolagenskih vlaken v tetivi in s tem pospešujejo celjenje tetive.

Trajanje rehabilitacije golf komolca se lahko razlikuje od vsakega posameznika in je odvisno od resnosti poškodbe, odzivom posameznika na zdravljenje in upoštevanjem rehabilitacijskih postopkov. Simptomi so lahko prisotni od 5 do 18 tednov. V primeru, da golf komolca ne zdravite, se simptomi s prekinitvami lahko pojavljajo tudi več let.

3. Burzitis komolca

Kaj je burzitis komolca?

Burzitis komolca (olekranonski burzitis) je stanje vnetja burze komolca (burze olekranona). Burza je vrečka, ki je napolnjena s tekočino in obdaja ter ščiti komolčni sklep. Deluje kot blazina in blažilec udarcev med kostmi, mišicami, tetivami ali kožo. Burza v komolcu zmanjšuje trenje med kožo in koničasto kostjo (olecranon) v komolcu. Do burzitisa pride, ko se burza zaradi pretirane uporabe, poškodbe ali okužbe razdraži.

Kako diagnosticirati burzitis komolca (simptomi)?

Burzitis komolca diagnosticiramo z anamnezo ali kliničnim pregledom glede na prisotne simptome. Za zanesljivo postavitev diagnoze se lahko opravi punkcija in analiza tekočine. V primeru suma na drugo poškodbo in v primerih, ko je potrebna izključitev drugih vzrokov za bolečino v komolcu, se dodatna diagnostika opravi z magnetno resonanco ali diagnostičnim ultrazvokom.

Začetni simptom burzitisa je pogosto oteklina, ki se pojavi na zadnji strani komolca. Pogosto jo spremlja tudi pekoča bolečina. Bolečina in neprijeten občutek sta izrazitejša ob pritisku, naslanjanju na komolec, ter pri obremenjevanju in raztezanju komolčnega sklepa. Pri nekaterih posameznikih se lahko pojavi samo oteklina brez večje bolečine. V zelo hudih primerih burzitisa, lahko komolec oteče do velikosti golf žogice. 

Vnetje burze je lahko tudi posledica okužbe. Simptomi ki spremljajo okužbeno vnetje burze so topla in rdeča koža, ter vročina. Ob povečanju otekline lahko pride do omejitve gibanja komolčnega sklepa, kar vodi v oteženo popolno iztegovanje ali upogibanje komolca. Pojavi se lahko togost v komolčnem sklepu, zlasti zjutraj ali po obdobju neaktivnosti.

Kaj najpogosteje povzroči nastanek burzitisa komolca?

Burzitis komolca najpogosteje povzroči razdražitev in vnetje olekranonske burze. Vnetje membrane povzroči proizvajanje odvečne sinovialne tekočine, ki povzroči oteklino.

Eden najpogostejših vzrokov za nastanek burzitisa je travmatska poškodba komolca (padec ali udarec v komolec). Travma povzroči, da se burza napolni s krvjo, ki lahko razdraži sinovialno membrano burze in posledično pride do vnetja. Čeprav telo kri ponovno absorbira, burza lahko ostane vneta in povzroči simptome burzitisa. 

Pogosti vzrok za nastanek burzitisa so lahko tudi mikropoškodbe, ki nastanejo zaradi dolgotrajnega pritiska na komolec. Dejavnosti, ki vključujejo ponavljajoče se gibe komolca povzročijo draženje in vnetje burze. Burzitis lahko povzroči tudi okužba, do katere pride po poškodbi kože v bližina komolca (npr. ureznini ali praski) ali pa s širjenjem bakterij iz drugih delov telesa. Večja verjetnost za nastanek burzitisa je pri ljudeh, ki so v preteklosti že imeli vnetje burze.

Kako zdravimo burzitis komolca (rehabilitacija)?

Burzitis komolca zdravimo s kombinacijo nesteroidnih protivnetnih zdravil in fizioterapije. V okviru fizioterapevtskih terapij se uporabljajo tehnike za zmanjševanje otekline in bolečine (Tecar in laserska terapija). Priporoča se prenehanje oziroma izogibanje dejavnostim, ki obremenjujejo komolec in direktnim pritiskom na komolec. 

V hujših primerih burzitisa se priporoča zdravljenje z kortikosteroidnimi injekcijami, ki zmanjšajo vnetje in ublažijo simptome. Le te zagotovijo kratkotrajno olajšanje. Ko se simptomi izboljšajo, fizioterapevt v terapijo vključi vaje za krepitev mišične zmogljivosti in gibljivosti ter tako zmanjša tveganje za nastanek ponovnega burzitisa. Če se stanje zaradi burzitisa kljub zdravilom in zdravljenju ne izboljša, je možno tudi operativno zdravljenje.

Simptomi lahko trajajo 5 do 10 tednov. V primeru, da se burzitis ne zdravi, simptomi lahko trajajo tudi dlje.

4. Sindrom Kubitalnega Kanala

Kaj je sindrom kubitalnega kanala?

Sindrom kubitalnega kanala je nevropatija ulnarnega živca, ki poteka skozi kubitalni kanal na notranji strani komolčnega sklepa. Ulnarni živec je eden od treh glavnih živcev roke. Potuje od vratu navzdol po roki in je zelo občutljiv na kompresijo. Na več mestih lahko pride do stiskanja ali kompresije živca. Najpogostejše mesto, kjer pride do utesnitve je v kubitalnem kanalu na notranjem delu komolca. Utesnitev povzroči razdraženje živca, ki se lahko vname in oteče ter povzroči simptome sindroma kubitalnega kanala.

Kako diagnosticirati sindrom kubitalnega kanala?

Sindrom kubitalnega kanala se diagnosticira na podlagi anamneze in kliničnega pregleda. Diagnozo se lahko potrdi z raziskavo živčne prevodnosti. Pri nekaterih posameznikih je prevodnost živca kljub prisotnosti simptomov normalna. Za izključitev kostnih patologij, ki bi lahko povzročile kompresijo živca se opravi rentgensko slikanje komolčnega sklepa. Dodatna diagnostika, kot sta magnetna resonanca in ultrazvok sta koristna predvsem pri ugotavljanju možnih vzrokov kompresije, kot so otekline mehkih tkiv, pojav gangliona, nevroma ali anevrizme.

Simptomi sindroma kubitalnega kanala običajno prizadenejo podlakt in roko, predvsem prstanec in mezinec. Najpogostejši simptom je občutek mravljinčenja, zmanjšanje ali popolna izguba občutka na dlanski strani mezinca in prstanca. Pogosto je prisotna šibkost mišic podlakti in prstov, zlasti pri prijemanju ali stiskanju. Šibkost mišic otežuje opravljanje nalog, ki zahtevajo fino motoriko in koordinacijo. Posamezniki lahko občutijo bolečino ali nelagodje vzdolž notranje strani komolca, ki lahko seva po podlakti navzdol in v dlan ter prste. Simptomi se lahko razvijejo nenadoma ali pa postopoma. Dejavnosti, ki vključujejo upogibanje komolca ali pritisk na ulnarni živec simptome poslabšajo. Simptomi se lahko poslabšajo tudi ponoči, zlasti če oseba spi z upognjenimi komolci, kar dodatno stisne ulnarni živec.

Kaj najpogosteje povzroči sindrom kubitalnega kanala?

Sindrom kubitalnega kanala povzroči kompresija ulnarnega živca v kubitalnem tunelu, ki je posledica pritiska direktno na ulnarni živec (nenadni pritisk na živec pri udarcu s komolcem ob trdo površino). Vzrok za pojav sindroma je lahko raztezanje ulnarnega živca, do katerega pride med upogibanjem komolčnega sklepa. Ponavljajoče se upogibanje in iztegovanje komolca povzroči poškodbe in draženje živca, kar pripelje do pojava simptomov. 

Med glavne vzroke spadajo tudi travmatske poškodbe (zlomi, izpahi, zvini), katere povzročijo kompresijo ali draženje živca. Ulnarni živec zaradi anatomskih značilnosti posameznika ne ostane na svojem mestu in se ob premikanju komolca premika čez kostno izboklino, zaradi česar pride do draženja. Mehka tkiva v kubitalnem kanalu se odebelijo in onemogočijo njegovo normalno gibanje.

Kako zdravimo sindrom kubitalnega kanala (rehabilitacija)?

Sindrom kubitalnega kanala zdravimo konzervativno. Najučinkovitejši način za odpravljanje simptomov je počitek ter prenehanje z dejavnostmi in aktivnostmi, ki povzročajo težave. V primeru, ko se stanje poslabša se priporoča nošenje opornice, ki ponoči omeji gibanje in zmanjša draženje živca. Za zaščito pred kroničnim draženjem živca so potrebne ergonomske prilagoditve delovnega prostora ali vsakodnevnih dejavnosti, kot so uporaba oblazinjenih naslonov za roke, ki zmanjšajo trdoto površine ter prilagoditev položaja tipkovnice in miške na način, da se zmanjša direkten pritisk na ulnarni živec. Za zmanjšanje simptomov je priporočljivo izvajanje mobilizacijske vaje živčevja. Pri hudih oblikah stanja zdravljenje lahko vključuje steroidne injekcije ali celo operacijo, če konzervativno zdravljenje ni učinkovito.

5. Poškodbe vezi komolca

Kaj so poškodbe vezi komolca?

Poškodbe vezi komolca so poškodbe ali raztrganine vezi, ki obdajajo komolčni sklep. Vezi so čvrsta tkiva, ki povezujejo kosti med seboj in zagotavljajo stabilnost in oporo sklepu. Najpomembnejše vezi, ki stabilizirajo komolčni sklep so medialna, lateralna in anularna vez. Medialna stranska vez se nahaja na notranji strani komolca in je pomembna pri dejavnostih, ki vključujejo metanje. Lateralna stranska vez se nahaja na zunanji strani komolca in zagotavlja stabilnost sklepa med gibi, ki vključujejo upogibanje in iztegovanje roke ter varusno stabilnost. Obe stranski vezi omogočata rotacijo komolčnega sklepa. Anularna vez obdaja glavico humerusa in jo stabilizira v radialni zarezi ter omogoča gibanje v supinacijo in pronacijo.

Kako diagnosticirati poškodbe vezi komolca (simptomi)?

Poškodbe vezi komolca diagnosticiramo z anamnezo in kliničnim pregledom. Slednji vključuje preverjanje obsega gibljivosti in mišične zmogljivosti komolčnega sklepa ter provokativne teste, s katerimi se preveri stabilnost sklepa in vezi. Za potrditev diagnoze je potrebna dodatna slikovna diagnostika, kot sta magnetna resonanca in ultrazvok. Rentgensko slikanje je potrebno ob sumu na zlom kosti.

Simptomi poškodbe vezi komolca vključujejo bolečino na notranji ali zunanji strani komolca. Pritisk na občutljivo mesto bolečino poslabša in izzove neprijeten občutek. Poleg bolečine je prisotna tudi oteklina in togost. Eden od simptomov je lahko občutek mravljinčenja od komolca navzdol in vse do prstov. Prisoten je ohlapen ali šibek občutek v komolcu. Zmanjšana je tudi mišična zmogljivost, zlasti moč prijema. V hujših primerih lahko pride do zmanjšane gibljivosti komolca.  

Kaj najpogosteje povzroči nastanek poškodbe vezi komolca?

Poškodbo lateralne stranske vezi najpogosteje povzroči travmatska poškodba ali silovito gibanje v varus. Te poškodbe so pogosto posledica akutne poškodbe, kot sta zlomo ali subluksacija v komolčnem sklepu. Pogosta vzroka za nastanek poškodbe sta prisilno zvijanje roke in padec na iztegnjeno roko.  

Poškodbo medialne stranske vezi pa običajno povzroči preobremenitev zaradi ponavljajočih se gibov, predvsem pri gibih nad glavo (metih, kjer pride do velikih obremenitev na komolčni sklep pri pospeševanju roke).  Poškodba je pogosta pri igralcih bejzbola, odbojke in tenisa.

Poškodbe anularne vezi so redke.

Kako zdravimo poškodbe vezi komolca?

Poškodbe vezi komolca zdravimo glede na resnost poškodbe. Manjše poškodbe vezi zdravimo konzervativno. Po poškodbi je potrebno prenehanje z aktivnostmi, ki so povzročile poškodbo za vsaj 4-6 tednov. 

Akutna faza zdravljenja vključuje izvajanje tehnik za zmanjševanje simptomov, kot so bolečina in oteklina. Pri tem se  uporabljata Tecar in laserska terapija. V primerih, ko instrumentalna terapija ne prinese izboljšanja simptomov, se lahko uporabijo kortikosteroidne injekcije, ki začasno pomagajo olajšati simptome. 

Postakutna faza zdravljenja vključuje izvajanje terapevtskih vaj za izboljšanje gibljivosti, mišične zmogljivosti in stabilnosti sklepa. Operacija je potrebna pri popolni raztrganini vezi ali v primeri, če konzervativno zdravljenje ni uspešno.

6. Plezalski Komolec

Kaj je plezalski komolec?

Plezalski komolec je poškodbeno stanje mišic in kit upogibalk komolčnega sklepa. Poškodba je najpogosteje povezana z mišico brachialis, ki se nahaja pod mišico biceps brachii in velja za eno najmočnejših mišic upogibalk komolca. Gre za tendinopatijo kite mišice, tako kot pri teniškem in golf komolcu, le da je vnetje kit prisotno na različnih mišicah.

Kako diagnosticirati plezalski komolec (simpoti)?

Plezalski komolec diagnosticiramo na podlagi anamneze in kliničnega pregleda, glede na prisotne simptome. Dodatna slikovna diagnostika, kot sta magnetna resonanca ali diagnostični ultrazvok sta potrebna v primeru suma na druge poškodbe komolčnega sklepa.

Najpogostejši simptom plezalskega komolca je globoka pekoča in zbadajoča bolečina na sprednji in notranji strani komolca. Notranja stran komolca je na dotik občutljiva, pritisk pa lahko izzove močnejšo bolečino in neprijeten občutek. Bolečina se širi iz komolca navzdol do zapestja in se stopnjuje pri dejavnostih, ki vključujejo upogibanje komolca. Bolečino povzroči že stiskanje pesti ter dvigovanje in vlečenje predmetov. Prisotna je lahko tudi oteklina komolca. 

Kaj najpogosteje povzroči nastanek plezalskega komolca?

Plezalski komolec najpogosteje povzroči prekomerna uporaba mišic upogibalk komolca, zaradi ponavljajočih se gibov komolčnega sklepa. Posledično pride do preobremenitve tetive mišice, ki povzroči degenerativne spremembe in vnetje. Poškodba je pogosta pri plezalcih in dvigovalcih uteži. Lahko se pojavi tudi med splošno populacijo in sicer pri poklicih, ki zahtevajo pogosto obremenjevanje rok. 

Eden od vzrokov za nastanek poškodbe je lahko tudi nenadna, direktna travma na komolčni sklep, ki povzroči mikrošokodbe na kiti mišice, zaradi česar pride do vnetja in pojava bolečine. Nastanek poškodbe lahko povzroči tudi slaba biomehanika mišic, do katere pride zaradi nepravilne tehnike izvajanja določenih aktivnosti. Posledično so preobremenjene napačne mišice, v tem primeru je povečana obremenitev mišice in tetive brachialisa, kar poveča draženje in nastanek vnetja. Šibkost ali neravnovesje mišic, ki obdajajo komolčni sklep lahko povzročijo preveliko obremenitev tetive brachialisa, kar prispeva k nastanku plezalskega komolca.

Kako zdravimo plezalski komolec (rehabilitacija)?

Plezalski komolec se zdravi konzervativno in poteka v dveh fazah. 

V prvi fazi je zdravljenje usmerjeno v zmanjševanje simptomov, kot so bolečina, oteklina in vnetje. Terapevtske tehnike, ki se jih uporablja za zmanjševanje simptomov so Tecar, laserska terapija, udarni globinski valovi (EWST) in prečna frikcija. 

V drugi fazi je zdravljenje usmerjeno v izboljšanje gibljivosti, mišične zmogljivosti in povrnitev funkcije. V tej fazi se vključi izvajanje terapevtskih vaj izometrike in ekscentrike, ki spodbujajo nastanek prečnih povezav kolagenskih vlaken v tetivi in s tem pospešujejo celjenje tetive.

Trajanje rehabilitacije plezalskega komolca se lahko razlikuje od vsakega posameznika in je odvisno od resnosti poškodbe, odzivom posameznika na zdravljenje in upoštevanjem rehabilitacijskih postopkov. Simptomi so lahko prisotni od 5 do 18 tednov. 

Jaka Kolenc
Sledi mi na