Predoperativna fizioterapija

Diagnostična obravnava je prva faza predoperativne fizioterapije. Diagnostična obravnava je namenjena celostni analizi mišično-skeletnega sistema in vključuje pregled sklepnih in obsklepnih struktur, ter mišic v predelu telesa, ki bo operiran. 

V okviru diagnostične obravnave s pomočjo funkcionalne diagnostike ocenimo stanje kostnega, mišičnega in vezivnega tkiva. To nam omogoča prepoznati vzroke težav in razumeti njihov vpliv na gibanje, telesno funkcijo ter kakovost življenja pacienta.

Funkcionalno diagnostiko v okviru diagnostične obravnave izvajamo z naslednjimi diagnostičnimi pristopi:

• Anamneza: anamneza je diagnostičen pristop, ki vključuje strukturiran pogovor s pacientom, namenjen zbiranju informacij o trenutnih zdravstvenih težavah, preteklih boleznih, simptomih (bolečina, uteklina, omejena gibljivost, utrujenost) ter načinu življenja, kot so prehranske navade, telesna dejavnost in kajenje. Anamneza omogoča razumevanje pacientove težave v povezavi s telesnim in duševnim zdravjem, kar omogoča natančnejšo diagnozo in učinkovitejšo izvedbo predoperativnega programa. 
• Analiza slikovne diagnostike in drugih izvidov: analiza slikovne diagnostike je diagnostičen pristop pri kateremu analiziramo slikovne izvide (MRI, rentgen, ultrazvok), ter izvide specialistov (ortopedov, kirurgov in nevrokirurgov). Analiza slikovne diagnostike nam omogoča oceno notranjih telesnih struktur (stanje sklepov, mišic, vezi), ter izključitev  patološke spremembe v tkivih.
• Fizični pregled: fizični pregled je diagnostičen pristop, ki je usmerjen v klinično oceno pacientovega fizičnega stanja s pomočjo palpacije ter ortopedskih in funkcionalnih testov. Fizični pregled je namenjen ugotoviti stanja mišično-skeletnega sistema s pomočjo tipanja napetosti mišic, bolečih točk, otekline, zatrdline ter temperaturne spremembe. Namen fizičnega pregleda ( kliničnih testov) je prepoznati vir bolečina (s testi ločimo ali gre za sklep, mišico, vezi, živce ali fascijo).
• Analiza telesne drže: analiza telesne drže je diagnostičen pristop s katerim ugotavljamo nesorazmerja, nepravilnosti in odstopanja v telesni drži. Analiza telesne drže nam omogoča objektivno oceno poravnave telesnih segmentov in prepoznavo funkcionalnega odstopanja, ki vodijo v mišična nesorazmerja. 
• Manualno testiranje mišic: manualno testiranje mišic je diagnostičen pristop s katerim ocenjujemo zmogljivost mišic. Manualno testiranje izvede fizioterapevt ročno z uporom na mišico, s čimer oceni zmogljivost mišice. Manualno testiranje mišic omogoča odkrivanje mišične oslabelosti in je v pomoč pri sestavi specifično usmerjenega vadbenega protokola.
• Tenzimiografija: tenziomiografija je diagnostično orodje, s katerim merimo kontraktilno sposobnost mišic. Tenziomiografija je  neinvazivna metoda, ki nam pokaže katere mišice je potrebno okrepiti in katere sprostiti. Tenziomiografija nam omogoča oblikovanje specifičnega vadbenega programa, ter spremljanje napredka rehabilitacije.
• Merjenje pasivne in aktivne gibljivosti sklepov: merjenje pasivne in aktivne gibljivosti sklepov je diagnostičen pristop, pri katerem z merilnim instrumentom (goniometrom) izmerimo obseg giba v sklepu. Merjenje pasivne in aktivne gibljivosti sklepov vključuje merjenje aktivnih (pacient izvede gib samostojno) in pasivnih gibov (gib izvede terapevt), kar nam omogoča analizo omejitve gibljivosti v sklepih.
• Termovizija: termovizija je diagnostičen pristop, pri katerem z infrardečo kamero merimo in prikazujemo temperaturne razlike na površini kože. Termovizijo uporabljamo pri zgodnjem odkrivanju vnetja v tkivu, preobremenjenosti mišic ter predelov s slabšo prekrvavitvijo. Termovizija nam omogoča zgodnje odkrivanje neravnovesij (mišično neravnovesje) in objektivno spremljanje napredka.

Diagnostični pregleda nam omogoča ugotovitev neskladij in telesnih deficitov, kot so zmanjšana mišična moč, napetost tkiva (spazem, mišično-prožilne točke), posturalna neskladja in zmanjšana sklepna gibljivost. Na podlagi ugotovitev diagnostične obravnave izdelamo predoperativni terapevtski načrt.

Predoperativna fizioterapija je oblika fizioterapije, ki vključuje kineziološko vadbo, ter pasivne fizioterapevtske tehnike (manualne in fizikalne), s katerimi povečamo mišično moč in gibljivost sklepov, ter tako izboljšamo stabilnost telesnega segmenta, ki bo operiran. 

S kineziološko vadbo zmanjšamo tveganje za zaplete med in po operaciji ter skrajšamo čas rehabilitacije, saj je tkivo po vadbi bolje prekrvavljeno, mišična atrofija po posegu pa manj izrazita. 

Pasivne fizioterapevtske tehnike omogoča zmanjšanje napetosti mišic in mišičnega spazma.

Predoperativna fizioterapija poteka individualno pod nadzorom fizioterapevta ali kineziologa. Pacienta najprej seznanimo z njegovim stanjem in ukrepi, ki podpirajo okrevanje po operaciji. Naučimo ga pravilne aktivacije mišic, hojo s pripomočki (bergle, hodulja) in pravilno izvedbo dihalnih vaj s katerimi zmanjšamo možnosti za zaplete po operativnem posegu (pljučnica).

Predoperativna fizioterapija vključuje naslednje tipe vaj:

• Vaje za mišično moč in vzdržljivost: vaje za mišično moč in vzdržljivost so tip vaj, s katerimi povečamo mišično maso in izboljšamo odpornost mišic na fizični stres pred operacijo. Vaje za mišično moč in vzdržljivost z zmanjšujejo tveganje za mišično oslabelost ter pridobivanje mišične mase, kar omogoča učinkovitejše okrevanje po operaciji. 
• Vaje za sklepno mobilnost: vaje za sklepno mobilnost tip vaj, s katerimi izboljšamo gibljivost in prehrano sklepnega hrustanca pred operacijo. S tem povečamo kakovost gibanja ter pospešimo vračanje gibljivosti po operativnem posegu.
• Vaje za ravnotežje: vaje za ravnotežje so tip vaj, s katerimi izboljšamo telesno stabilnost in zmanjšamo tveganje za padce pred in po operaciji. Pomembne so za varnejšo hojo in ohranjanje samostojnosti.
• Vaje za koordinacijo: vaje za koordinacijo so tip vaj, s katerimi spodbujamo usklajeno delovanje mišic in izboljšujemo nadzor nad gibi pred operacijo. S tem olajšamo vsakodnevne gibe in zmanjšamo neučinkovite gibalne vzorce, ki vodijo v poškodbe.
• Vaje za propriocepcijo: vaje za propriocepcijo so tip vaj, s katerimi izboljšamo zaznavanje položaja in gibanja telesa v prostoru pred operacijo.
• Dihalne vaje: dihalne vaje so tip vaj, s katerimi krepimo delovanje dihalnega sistema in izboljšamo oksigenacijo telesa pred operacijo. Tako pospešimo regeneracijo tkiv in zmanjšamo tveganje za pooperativne pljučne zaplete, kot je pljučnica.
• Raztezne vaje: raztezne vaje so tip vaj, s katerimi povečujemo prožnost mišic in drugih mehkih tkiv pred operacijo ter zmanjšujemo mišično napetost. S tem pripravimo telo na aktivno rehabilitacijo in zmanjšamo možnost za poškodbe mišic.
• Aerobna vadba: aerobna vadba je tip vadbe,, s katerimo izboljšamo delovanje srčno-žilnega sistema in povečamo oskrbo mišic s kisikom. Pacient tako lažje prenese fizični stres operacije in hitreje okreva po posegu.
• Fascialni trening: fascialni trening je tip vadbe s katerim izboljšamo motorično kontrolo in elastičnost fascije ter povečamo splošno gibljivost telesa. S tem zmanjšamo kronično bolečino in napetost mišic že pred operacijo.