Poškodbe zapestja

Glavni simptomi in znaki sindroma zapestnega prehoda so predstavljeni spodaj.

• Pekoč občutek in lokalizirana bolečina v zapestju, kazalcu, sredincu, sredinčevi strani prstanca in palcu,
• spremenjeno občutenje v zapestju in dlani,
• zmanjšan obseg in volumen mišic (mišična atrofija) na predelu mišic na palčevi strani (tenar),
• mišična šibkost.

Sindrom zapestnega prehoda diagnosticira zdravnik na podlagi anamneze, kliničnega pregleda in slikovne diagnostike. Fizioterapevt v okviru diagnostičnega pregleda potrdi verjetnost prisotnosti sindroma zapestnega prehoda.

• Pri anamnezi pacienti s sindromom zapestnega prehoda poročajo o spremenjenih občutkih na koži in bolečinah, ki so hujše ponoči. Omenijo, da je bolečina lokalizirana v predelu dlani in prstov, lahko pa se širi tudi po podlakti do komolca ali ramena. Običajno v začetni fazi bolezni največkrat opažajo močnejše simptome ponoči, medtem ko so simptomi v napredovali fazi prisotni čez dan pri opravljanju različnih aktivnosti (npr. risanje, vožnja avtomobila). Napredujoča bolezen se kaže z nerodnostjo, mišično šibkostjo in s težavami pri finih gibih prstov, kot je zapiranje gumbov na srajci. Ključne informacije za natančno opredelitev resnosti sindroma zapestnega prehoda se navezujejo na podatke o pogostosti in sprožilnih dejavnikih simptomov, kot so položaji, specifični gibi ali aktivnosti.
• Klinični pregled vključuje ogled (inspekcijo) in tipanje (palpacijo), pri katerem se odkrije zmanjšan obseg in volumen mišic (mišično atrofijo) na predelu mišic na palčevi strani (tenarja), spremenjeno občutenje v predelu zapestnega prehoda, kazalca, sredinca in sredinčeve strani prstanca. 
• Slikovna diagnostika v obliki magnetne resonance (MRI), diagnostičnega ultrazvoka (UZ) ali elektromiogafije (EMG) se uporablja za natančno opredelitev diagnoze. MRI in UZ se uporabljata le v primerih, ko obstaja sum na strukturne nepravilnosti (tumorji, ciste), ki bi lahko bili vzrok težav. EMG je ključen pri ugotavljanju prevodnosti medialnega živca in se uporablja za oceno resnosti sindroma.

Sindrom zapestnega prehoda v centru Meridian-fit zdravimo konzervativno (fizioterapevtsko in kineziološko). 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija se osredotoča na obvladovanje simptomov, izboljšanje drsenja živca in sprostitev okoliških mišic. Fizioterapevtska rehabilitacija se izvaja s tehnikami, ki so navedene spodaj.

• Manualna terapija (miofascialno sporščanje, suho iglanje, mehkotkivna mobilizacija, sklepna mobilizacija, flossing, terapija z ventuzami, kinesiotaping),
• instrumentalna terapija (laserska terapija, TECAR terapija),
• gibalna in kineziološka terapija (povečanje mišične zmogljivosti mišic zapestja, komolca in ramenskega obroča, vzpostavljanje stabilnosti, mišičnega ravnovesja, raztezanje mišic, nevrodinamične tehnike).

Rehabilitacija s konzervativnim zdravljenjem povprečno traja 12 do 18 tednov, odvisno  od poteka simptomov in pridruženih bolezni (sladkorna bolezen podaljša čas rehabilitacije). Po konzervativnem zdravljenju se 70 – 90 % posameznikov vrne nazaj na isto raven aktivnosti kot pred pojavom sindroma zapestnega prehoda.

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje? 

Operativno zdravljenje se priporoča, če simptomi vztrajajo po 3 do 6 mesecih konzervativnega zdravljenja. Pri operativnem zdravljenju opravijo razbremenitev karpalnega kanala.

Rehabilitacija po operativnem zdravljenju povprečno traja 3 mesece, odvisno je od ciljev posameznika in opravljene kirurške tehnike. Po operativnem zdravljenju se 75 – 90 % posameznikov vrne nazaj na isti nivo aktivnosti kot pred pojavom sindroma zapestnega prehoda.

• Ergonomska prilagoditev okolja (npr. uporaba ergonomske miške) ali položajev (zapestje naj ne počiva na robu mize).
• Izvajanje rednih premorov med delom.
• Izogibanje izvajanja ponavljajočih gibov zapestja, pretiranih stiskov pesti, uporabe vibracijskih orodij.
• Izogibanje prisiljenim držam zapestja, kot so pretiran upogib ali izteg zapestja za daljši čas.
• Nesteroidni antirevmatiki, po predhodnem posvetu z zdravnikom ali farmacevtom.
• Uporaba hladnih ali toplih oblog, kar bolj pripomore k zmanjšanju simptomov.
• Uporaba upornice za preprečevanje simptomov (o primerni opornici in uporabi se naj posvetujejo z zdravnikom ali fizioterapevtom). 
• Vsakodnevno izvajanje vaj po navodilih fizioterapevta/zdravnika.

Glavni simptomi in znaki De Quervain tenosinovitis so predstavljeni spodaj.

• Konstantna pekoča, pikajoča bolečina na zunanji strani zapestja, na palčevi strani, ki lahko izžareva proti podlahti navzgor,
• bolečina se poslabša z dviganjem predmetov, prijemanjem ali obračanjem dlani (npr. odpiranje kozarca),
• oteklina na zunanji strani zapestja, na palčevi strani.

De Quervain tenosinovitis diagnosticira zdravnik na podlagi anamneze, kliničnega pregleda in slikovne diagnostike. Fizioterapevt v okviru diagnostičnega pregleda potrdi verjetnost prisotnosti De Quervain tenosinovitisa.

• Pri anamnezi pacienti s De Quervain tenosinovitisom opisujejo stalno pekočo ali pikajočo bolečino na zunanji strani zapestja, na palčevi strani, ki se poslabša z gibi v zapestju ali palcu. Pogosto omenjajo, da opravljajo dela s ponavljajočimi gibi v zapestju.
• Klinični pregled vključuje ogled (inspekcijo) in tipanje (palpacijo), pri kateri se odkrijejo občutljivost na dotik na zunanji palčevi strani zapestja, oteklino, zmanjšan in boleč obseg gibljivosti palca in mišično šibkost.
• Slikovna diagnostika v obliki rentgenskega slikanja (RTG) in diagnostičnega ultrazvoka (UZ) se uporablja z namenom opredelitve diagnoze. RTG omogoča prikaz pridruženih zlomov kosti v zapestju. UZ se uporablja za jasnejšo določitev mesta vnetja.

De Quervain tenosinovitis v centru Meridian-fit zdravimo konzervativno (fizioterapevtsko in kineziološko). 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija se osredotoča na zmanjšanje bolečine in vnetja ter spodbuditev celjenja. Fizioterapevtska rehabilitacija se izvaja s tehnikami, ki so navedene spodaj.

• Manualna terapija (miofascialno sporščanje, suho iglanje, mehkotkivna mobilizacija, sklepna mobilizacija, flossing, terapija z ventuzami, kinesiotaping),
• instrumentalna terapija (laserska terapija, TECAR terapija),
• gibalna terapija in kineziološka terapija (povečanje obsega gibljivosti, izboljšanje mišične zmogljivosti).

Rehabilitacija s konzervativnim zdravljenjem povrečno traja 4 do 6 tednov, odvisno od poteka simptomov. Po konzervativnem zdravljenju se 67 – 93 % posameznikov vrne na isto raven aktivnosti kot pred De Quervain tenosinovitisom.

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje?

Operativno zdravljenje se priporoča, če simptomi vztrajajo po 4 do 6 tednih konzervativnega zdravljenja ali če se vnetje pojavlja obojestransko. Pri operativnem zdravljenju se opravi sprostitev prizadetih kit.

Rehabilitacija po operativnem zdravljenju traja vsaj 4 do 8 tednov, odvisno je od ciljev posameznika in stopnje poškodbe kit. Po operativnem zdravljenju se 90 – 95 % posameznikov vrne na isto raven aktivnosti kot pred De Quervain tenosinovitisom.

• Uporaba hladnih ali toplih obkladkov na mestu bolečine.
• Nesteroidni antirevmatiki, po predhodnem posvetu z zdravnikom ali farmacevtom.
• Izogibanje aktivnostim, ki simptome poslabšajo (zmanjšanje stiskov pesti, prekomernega obračanja zapestja in palca, pogostejši odmori med delom, izogibanje prenašanja težkih bremen).
• Po umiritvi simptomov se lahko pričnejo postopno vračati k aktivnostim.
• Uporaba opornice po navodilih zdravnika ali fizioterapevta.
• Vsakodnevno izvajanje priporočenih vaj s strani fizioterapevta ali zdravnika.

Glavni simptomi in znaki trigger fingerja so predstavljeni spodaj.

• Boleč ali neboleč upogib in izteg prsta,
• nezmožnost popolnega iztega ali upogiba prsta,
• občutek zatikanja ali preskakovanja ob iztegu in upogibu,
• občutek togosti.

Trigger finger diagnosticira zdravnik na podlagi anamneze, kliničnega pregleda in slikovne diagnostike. Fizioterapevt v okviru diagnostičnega pregleda potrdi verjetnost prisotnosti trigger fingerja.

• Pri anamnezi pacienti s trigger fingerjem opisujejo zatikanje in preskakovanje v dlani, ko poskušajo prst iztegniti ali pokrčiti, ob tem je lahko prisotna tudi bolečina. Omenijo, da imajo občutek togosti prsta in da ga ne zmorejo popolno pokrčiti in/ali iztegniti (izteg je običajno bolj prizadet). Ključna je pridobitev informacij o pridruženih bolezni, hobijih in poklicni dejavnosti, saj ti lahko vplivajo na potek rehabilitacije.
• Klinični pregled vključuje ogled (inspekcijo) in tipanje (palpacijo), pri kateri se odkrijejo zadebelitev kite upogibalke prsta, občutljivost na tipanje, zmanjšan obseg gibljivosti prsta, togost, oteklino in zatikanje pri gibanju prsta.
• Slikovna diagnostika v obliki rentgenskega slikanja (RTG) in diagnostičnega ultrazvoka (UZ) se uporablja v primeru nejasne klinične slike. RTG omogoča prikaz pridruženih zlomov kosti v zapestju in dlani. UZ se uporablja za jasnejšo določitev mesta in obsega zadebelitve kite.

Trigger finger v centru Meridian-fit zdravimo konzervativno (fizioterapevtsko in kineziološko). 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija se osredotoča na obvladovanje simptomov, izboljšanje drsenja in giljivosti kite upogibalke prsta. Fizioterapevtska rehabilitacija se izvaja s tehnikami, ki so navedene spodaj.

• Manualna terapija (miofascialno sporščanje, suho iglanje, mehkotkivna mobilizacija, sklepna mobilizacija, flossing, terapija z ventuzami, kinesiotaping),
• instrumentalna terapija (laserska terapija, TECAR terapija, udarni valovi),
• gibalna in kineziološka terapija (povečanje obsega gibljivosti, izboljšanje funcionalnosti prsta).

Rehabilitacija s konzervativnim zdravljenjem povprečno traja 3 mesece, odvisno od poteka simptomov in stopnje poškodbe. Po konzeravtivnem zdravljenju se 68 – 91 % posameznikov vrne na isto raven aktivnosti kot pred trigger fingerjem.

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje?

Operativno zdravljenje se priporoča, če simptomi vztrajajo po približno 3 mesecih konzervativnega zdravljenja ali če je prst v zaklenjeni poziciji. Pri operativnem zdravljenju se opravi sprostitev prizadetih kit in ovojnic upogibalk prstov.

Rehabilitacija po operativnem zdravljenju traja vsaj 4 do 8 tednov, odvisno od opravljene kirurške tehnike in stopnje poškodbe kit. Po operativnem zdravljenju se 74 – 94 % posameznikov vrne na isto raven aktivnosti kot pred trigger fingerjem.

• Uporaba hladnih ali toplih obkladkov na mestu bolečine.
• Nesteroidni antirevmatiki, po predhodnem posvetu z zdravnikom ali farmacevtom.
• Izogibanje aktivnostim, ki simptome poslabšajo (zmanjšanje stiskov pesti, prekomernega nošenja predmetov z ročaji).
• Uporaba opornice po navodilih zdravnika ali fizioterapevta.
• Vsakodnevno izvajanje priporočenih vaj s strani fizioterapevta ali zdravnika.

Glavni simptomi in znaki artritisa zapestja so predstavljeni spodaj.

• Bolečina,
• oteklina,
• spremenjen videz,
• občutek togosti,
• rdečica,
• lokalno povišana temperatura,
• zmanjšan obseg gibljivosti.

Artritis zapestja diagnosticira zdravnik na podlagi anamneze, kliničnega pregleda, laboratorijskih preiskav in slikovne diagnostike. Fizioterapevt v okviru diagnostičnega pregleda potrdi verjetnost prisotnosti artritisa zapestja. 

• Pri anamnezi pacienti z artritisom zapestja poročajo o stalni ali občasni bolečini v zapestju, občuteku togosti in zmanjšani funkcionalnosti. Ključna so vprašanja o začetku in trajanju bolečine ter zgodovini bolezni, saj te informacije pripomorejo k pravilni diagnozi.
• Klinični pregled vključuje ogled (inspekcijo) in tipanje (palpacijo), pri katerem se lahko odkrije vidno deformacije sklepov, oteklino, rdečico, občutljivost na dotik, omejen obseg gibljivosti, zmanjšano mišično jakost ali lokalno povišano temperaturo. 
• Laboratorijske preiskave omogočajo analizo krvi, na podlagi katerih lahko določijo vrsto artritisa zapestja.
• Slikovna diagnostika v obliki rentgenskega slikanja (RTG), magnetne resonance (MRI), diagnostičnega ultrazvoka (UZ) in računalniške tomografije (CT) se uporablja za natančno opredelitev diagnoze. RTG se uporablja z namenom ugotovitve mesta in obsežnosti artritisa. MRI in UZ se uporabljata za jasnejši prikaz velikosti in mesta tanjšanja sklepnega hrustanca. CT omogoča podrobno oceno sklepnega hrustanca in stopnjo poškodbe kosti.

Artritis zapestja v centru Meridian-fit zdravimo konzervativno (fizioterapevtsko in kineziološko).

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija se osredotoča na obvladovanje simptomov, povečanje mišične zmogljivosti in obsega gibljivosti. Fizioterapevtska rehabilitacija se izvaja s tehnikami, ki so navedene spodaj.

• Manualna terapija (miofascialno sporščanje, suho iglanje, mehkotkivna mobilizacija, sklepna mobilizacija, flossing, terapija z ventuzami, kinesiotaping),
• instrumentalna terapija (laserska terapija, TECAR terapija),
• gibalna in kineziološka terapija (povečanje obsega gibljivosti, izboljšanje mišične zmogljivosti in stabilnosti zapestja).

Rehabilitacija s konzervativnim zdravljenjem povrpečno traja 3 mesece, odvisno od poteka simptomov in vrste artritisa. Po konzervativnem zdravljenju se 60 – 80 % posameznikom se zmanjšajo simptomi.

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje? 

Operativno zdravljenje se priporoča, če simptomi vztrajajo po 3 – 4 mesecih konzervativnega zdravljenja. Pri operativnem zdravljenju se opravi zamenjava sklepov, fuzija ali karpektomija. Fuzija je operativna tehnika, pri kateri odstranijo poškodovani sklepni hrustanec in zatrdijo zapestne kosti med seboj. Karpektomija je kirurški postopek, pri katerem odstranijo določen delež zapestnih kosti.

Rehabilitacija po operativnem zdravljenju traja 3 do 10 mesecev, odvisno od ciljev posameznika in opravljenega kirurškega postopka. 70 – 74 % posameznikov se po operaciji vrne na isto raven aktivnosti kot pred operativnim posegom.

• Vsakodnevno izvajanje terapevstkih vaj (priporoča sepredvsem izvajanje vaj v topli vodi).
• Uporaba nesteroidnih antirevmatikov, po predhodnem posvetu z zdravnikom ali farmacevtom.
• Izogibanje aktivnostim, ki bi povečale obremenitev na sklepe (npr. naslanjanje na dlani).
• Vsakodnevno beleženje poteka in sprememb simptomov.
• Uporaba toplih in hladnih obkladkov na mestu bolečine.
• Uporaba zaščitnih opornic po navodilu zdravnika ali fizioterapevta.
• Ergonomske prilagoditve delovnega mesta (uporaba ergonomske miške, oblazinjeno podlogo za zapestje pri uporabi tipkovnice/miške in uporaba kuhinjskih pripomočkov z ergonomsko obliko).
• Ohranjanje zdrave telesne teže z uravnoteženo prehrano in redno telesno aktivnostjo.