Teniški komolec ali lateralni epikondilitis

Ali ob upogibu zapestja občutite bolečino na zunanji strani komolca, ki se širi v nadlaht in podlaht? Ste opazili, da je ta bolečina še posebej izrazita ob dvigovanju težkih predmetov (nošenju vrečk), pri prijemanju ali stiskanju predmetov ali rokovanju, pojenja pa ob daljšem počitku? 

Če so odgovori pritrdilni obstaja velika verjetnost da je prišlo do preobremenitve iztegovalk zapestja ali do t.i. teniškega komolca. Ta ne nastane zgolj pri igranju tenisa, ampak je lahko posledica katere koli oblike dolgotrajnega obremenjevanja zapestja in podlakti ob pomanjkanju ustreznega počitka (šivanje, beljenje, prekikanje miške, vrtnarjenje, itd)

V tem članku bomo predstavili, kaj je teniški komolec (lateralna epikondilopatija), kako ga prepoznamo, ter kako ga lahko pozdravimo.

Kaj je teniški komolec (lateralni epikondilitis)?

Teniški komolec (lateralni epikondilitis) je izraz za bolečine v komolcu, ki se pojavijo na njegovi zunanji (lateralni) strani. Epikondilitis pomeni vnetje epikondila (po slovensko znan kot čvrš,nadrastek oz prizrastek …), to je vrsta manjšega zaokroženega dela kostnega izrastka, ki ga lahko tipate na levi in desni strani komolca nad sklepno linijo.

Poškodba v večini primerov nastane zaradi dolgotrajnega izvajanje ponavljajočih gibov v zapestju, komolcu, ali nihajnih gibov spodnjega dela roke ob odsotnosti počitka. To povzroči majhne poškodbe mehkega tkiva ali tetive, ki jo pacienti sploh ne občutijo – bolečina na zunanjem delu komolca se namreč pojavi šele nekaj dni po poškodbi in se postopoma povečuje. Izrazita je predvsem pri dvigovanju težjih predmetov predmetov (nakupovalnih vrečk), stiskanju tudi lažjih predmetov (zobne ščetke, kozarca) rokovanju, ali popolnem iztegu zapestja – takrat se namreč ob aktivaciji skrčijo mišice, ki se priraščajo na zunanji del komolca, kar posameznik občuti kot ostro ali pekočo bolečino.

Kaj povzroča bolečino na zunanji strani komolca?

Beseda “teniški” se uporablja, ker je bila poškodba pri njenih prvih opisih pogosto prisotna pri igralcih tenisa, točneje pri tehniki “bekhenda” (eng. Backhand), ki tudi opisuje tipičen nastanek sindroma teniškega komolca. Pri tej tehniki igralec tenisa namreč udari žogico z gibom roke proti zunanji strani telesa (odmik), pri čemer pride do iztega zapestja.

Pri intenzivni aktivnosti in/ali nepripravljenosti telesa na napor se ob tem mišice iztegovalke zapestja pretirano krčijo, kar povzroča njihovo skrajšanje, zategnjenost in ob poteku mišičnega tkiva preko komolčnega sklepa tudi drgnjenje ob kostne izrastke.

Povečana raba mišice povzroči male poškodbe (mikrotravme) in posledično vnetje, ki se ob prekratkem danem času ali nepravilnem poteku regeneracije ne sanira in okrepi dovolj. Tako pride do izrabe in kronične poškodbe. Glede na to, da je prva posledica poškodbe drgnjenje mehkega tkiva ob tršo podlago, se včasih tudi uporabi izraz “lateralna epikondiloza”.

Do danes je diagnostično ime teniški komolec ostalo kljub drugačnim aktivnostim, ki spodbujajo škodljivo obnašanje tkiva. Pravzaprav gre lahko za katerokoli aktivnost, ki zahteva izvajanje ponavljajočih gibov in povzroče preobremenitve zapestja in podlakti. Tipične dejavnosti, s katerimi se srečavamo v praksi so navedene spodaj:

• Računalniška dela – Računalniški delavci ob stisku računalniške miške izvajajo gibe iztega zapestja, kar pogosto povzroča simptome teniškega komolca.  
• Pleskarji, monterji, električarji, zobozdravniki in vrtnarji – izvajalci teh poklicev dolgotrajno tesno držijo orodje medtem ko izvajajo gibe iztegovanja zapestja (držanje kladiva, izvijača, klešč, žage, motike). 
• Dolgotrajno dvigovanje težkih predmetov – To pogosto ob iztegnjenem zapestju prekomerno obremenjuje tetive in pogosto vodi do simptomov teniškega komolca. Tveganje je še večje, če so bremena težja od 20 kg (tovarniški delavci).

K nastanku teniškega komolca so bolj podvrženi ljudje v starostni skupini med 35 in 55 let, kadilci ali ljudje z sladkorno boleznijo, ljudje z šibkimi mišicami roke, predvsem pa tisti ki večino dela opravijo z rokami (orodjem), ki zahteva iztegovanjem zapestja.

Teniški vs golf komolec

Če se bolečina pojavlja na zunanji strani gre po vsej verjetnosti za teniški komolec, če pa se pojavlja na notranji strani pa gre za golf komolec. Ostale razlike med obema poškodbama obravnavamo v tabeli spodaj.

Faktorji	Golf komolec (Medialni epikondilitis)	Teniški komolec (Lateralni epikondilitis)
Lokacija bolečine/točka občutljivosti	Notranja stran komolca (medialni epikondil)	Zunanja stran komolca (lateralni epikondil)
Sprožilci bolečine	Dvigovanje težkih predmetov z dlanjo navzgor, upogib zapestja (gibanje zapestja navzdol), oprijemanje predmetov	Dvigovanje težkih predmetov z dlanjo navzdol, iztegovanje zapestja (gibanje zapestja navzgor), rokovanje, tipkanje
Prizadeta mišična skupina	Upogibalke podlakti (odgovorne za oprijem in upogib zapestja)	Iztegovalke podlakti (odgovorne za izteg zapestja in prstov)
Točka občutljivosti	Notranji del komolca pri kostnem izboklinu	Zunanji del komolca pri kostnem izboklinu
Najbolj ogrožene skupine	Golfisti, metalci žoge, tesarji, dvigalci uteži	Teniški igralci, pleskarji, pisarniški delavci, mehaniki

Kako zdravimo teniški komolec?

Zdravljenje najprej obsega relativno mirovanje dokler akutna bolečina ne izzveni, pri čemer si lahko pomagamo z ustrezno krioterapijo ali protibolečinskim električnim stimulusom. Nadaljnja terapija je usmerjena v porazdelitev sil mehkotkivnih struktur in njenega preoblikovanja z manualnimi tehnikami in terapevtsko usmerjeno vadbo.

Po izkušnjah iz rehabilitacijske prakse se ob ustreznem počitku in uporabi  fizioterapevtskih tehnik, ki zmanjšujejo vnetne procese in pospešujejo celjenje, 90% poškodb teniškega komolca sanira v 6 do 12 tednih, pri težjih primerih pa izboljšanje dosežemo v 3 do 6 mesecih. 

Fizioterapevtska in kineziološka obravnava

Fizioterapevtsko in kineziološko zdravljenje izvajamo s pomočjo manualne terapije, instrumentalne terapije, gibalnega programa in edukacije pacienta. S temi postopki zmanjšujemo vnetje in napetosti v sklepu, pospešimo prekrvavitev in gibljivost sklepa in tako dosežemo relaksacijo napetih mišic. 

• Edukacija pacienta in prilagoditev aktivnosti vključuje poučevanje pacientov o pomembnosti počitka, regeneracije in izogibanju dejavnosti oz prilagajanju gibov, ki lahko poslabšajo simptome. Pri hujših simptomih svetujemo uporabo opornice ali traku, ki se namesti nekaj centimetrov pod kostnim odrastkom na zunanji strani komolca. Ta zmanjša napetost na tetivo. 

• Manualne tehnike in terapija mehkih tkiv – Vključujejo prečno frikcijsko masažo, flossing, miofascialne prožilne točke, sproščanje fascij po ERGON metodi, suho iglanje, terapija z ventuzami in kineziološke trakove. Te tehnike zmanjšajo napetost mišic, povečajo mobilnost mehkih tkiv in gibljivost, izboljšajo prekrvavitev, poskrbijo za relaksacijo mišic in zmanjšajo brazgotinjenje v sklepu.

• Instrumentalne tehnike, vključujejo terapijo z aparati, kot so TECAR terapija, visokofrekvenčni SUMMUS laser in udarni globinski valovi. Ti so namenjeni predvsem obvladovanju akutnih simptomov, kot sta bolečina in oteklina v sklepu. Vse tehnike povečujejo pretok krvi v celicah in povečujejo dotok kisika, kar pospešuje celjenje in zmanjšuje vnetne procese. Navedene tehnike pomagajo tudi   pri tvorbi kolagena v mišicah, ki pomaga pri celjenju in odpravljanju brazgotin v mehkih tkivih. 

• Gibalni program vključuje individualizirano vadbo, ki je prilagojena sposobnostim in potrebam vsakega posameznika. Namen gibalnega programa je postopna krepitev mišic iztegovalk zapestja in ramenskega obroča ter izboljšanje gibljivosti v komolčnem sklepu, saj s tem zmanjšamo bolečine ter napetost in olajšamo izvajanje vsakodnevnih aktivnosti. Vaje za povečanje mišične zmogljivosti so ključne tudi za preprečitev mišične atrofije (zmanjšanje mišične mase). V primeru, da gre za pacienta, ki je športnik so vaje usmerjene v potrebe njegovih športnih zahtev. 

Kako si lahko pomagate sami?

• Uporaba hladnih obkladkov – za obvladovanje simptomov teniškega komolca je priporočljiva uporaba hladnih oblog na mestu bolečine, vsake 2 do 3 ure za 20 minut, saj se s hlajenjem zmanjša vnetje in oteklina, prav tako ima hlajenje tudi kratkotrajni protibolečinski učinek.
• Izogibanje aktivnostim, ki poslabšajo simptome (zmanjšanje stiskov pesti, prekomernega iztegovanja/upogibanja komolca, pogostejši odmori med delom, izogibanje prenašanja težkih bremen). 
• Uporaba nesteroidnih antirevmatikov, skladno z navodili zdravnika ali farmacevta, kot so na primer Aspirin, Brufen, Ketonal, Nalgesin, Naklofen, za zmanjšanje bolečin in vnetja.
• Uporaba elastičnega povoja ali opornice pomaga pri prerazporeditvi sile in posledično  zmanjša bolečine med aktivnostjo, vzpodbuja pravilne položaje komolčnega sklepa in preprečuje nadaljnje preobremenitve. 
• Izvajanje razteznih vaj, ki so opisane v poglavju spodaj. Raztezne vaje zmanjšajo napetost mišic, izboljšajo gibljivost, prav tako pa lahko pripomorejo k boljši prekrvavitvi, ki je pomemben del celjenja. 
• Postopno vračanje k dnevnim aktivnostim, ki so prilagojene in vključujejo več počitkov, da preprečimo ponoven nastanek teniškega komolca.

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje?

Operativno zdravljenje se priporoča posameznikom, ki imajo dlje trajajočo bolečino (6 – 12 mesecev) in pri katerih konzervativno zdravljenje ni imelo učinka. Teniški komolec lahko postane kronična težava, pri posameznikih ki niso deležni ustrezne fizioterapevtske obravnave in pri tistih, ki nadaljujejo z aktivnostmi, ki so pripeljale do teniškega komolca, brez počitka ali prilagoditve položajev. Operativno zdravljenje teniškega komolca potrebuje zelo majhen procent populacije, približno 4 do 11%

Pri operativnem zdravljenju se odstrani poškodovano tkivo, pritrdi zdravo tkivo na zunanji kostni odrastek in poveča prekrvavitev. S tem se vzpodbudi proces celjenja. Pacienti se morajo 3 mesece po operaciji izogibati aktivnostim, ki so v preteklosti povzročile poslabšanje simptomov. Uspešnost operacije je 95% in omogoča popolno vrnitev k vsakodnevnim aktivnostim. Po dveh letih ostaja uspešnost operacije 75 %