Poškodbe rame

Glavni simptomi in znaki sindroma zamrznjene so navedeni spodaj.

• (Prva) Faza zamrzovanja 2 – 9 mesecev:  Močna bolečina, ki je v tej fazi najbolj intenzivna. Pojavi se postopno, najhujša pa je ponoči.
• (Druga) Faza zamrznjenja 4 – 12 mesecev: Bolečina v tej fazi počasi popušča, pojavi se izrazit upad gibljivosti s kontrakturo (togostjo in zakrčenjem) sklepne kapsule. Simptomi značilni za drugo fazo trajajo od štiri do dvanajst mesecev.
• (Tretja) Faza odtaljevanja: Bolečina je v tej fazi minimalna ali odsotna, obseg gibljivosti se postopoma izboljšuje.

Sindrom zamrznjene rame diagnosticira zdravnik na podlagi anamneze, kliničnega pregleda in slikovne diagnostike. Fizioterapevt v okviru diagnostičnega pregleda potrdi verjetnost prisotnosti sindroma zamrznjene rame. 

• Pri anamnezi pacienti z zamrznjeno ramo navajajo slabo lokalizirano, razpršeno bolečino, ki jo opisujejo kot globoko, topo, ki je intenzivnejša ponoči. Navajajo težave z ležanjem na prizadeti rami ter z gibi nad nivojem glave, kot so oblačenje, česanje las ali seganje po predmetih. Tem gibom je skupno obremenjevanje ramenskega sklepa in njegova zadostna gibljivost.
• Klinični pregled vključuje ogled (inspekcijo) in tipanje (palpacijo), pri katerem se odkrije omejitev aktivnega in pasivnega obsega gibljivosti v vseh smereh, šibkost mišic ter togost sklepa zaradi vnetja in brazgotinjenje (fibrozacija) sklepne kapsule. Sindrom zamrznjene rame prepoznamo s pomočjo mišičnih testov in testov za glenohumeralni ligament (ligament, ki povezuje nadlahtnico s ponvico lopatice). 
• Slikovna diagnostika v obliki rentgenskega slikanja (RTG) in magnetne resonance (MRI) se uporablja pri pacientih z nejasno klinično sliko, predvsem pri tistih kjer obstaja sum na pridružene poškodbe (poškodba kosti, vezi, tetiv, labruma). RTG in MRI ne potrdita prisotnosti sindroma zamrznjene rame ampak omogočata prepoznavanje pridruženih poškodb hrustanca, kosti in mehkih tkiv. 

Sindrom zamrznjene rame v centru Meridian-fit zdravimo konzervativno (fizioterapevtsko in kineziološko).

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija se osredotoča na obvladovanje simptomov, povečanje mišične zmogljivosti in obsega gibljivosti. Fizioterapevtska rehabilitacija se izvaja s tehnikami, ki so navedene spodaj.

• Manualna terapija (limfna drenaža, miofascialno sporščanje, suho iglanje, mehkotkivna mobilizacija, sklepna mobilizacija, kinesiotaping)
• instrumentalna terapija (laserska terapija, TECAR terapija),
• gibalna in kineziološka terapija (povečanje mišične zmogljivosti, obsega gibljivosti, vzpostavljanje stabilnosti, mišičnega ravnovesja in izboljšanje raztegljivosti sklepne kapsule)

Rehabilitacija pri konzervativnem zdravljenju povprečno traja 12 – 18 mesecev, odvisno od  poteka simptomov in pridruženih bolezni (npr.: sladkorna bolezen podaljša čas rehabilitacije). 90 % posameznikov se po rehabilitaciji vrne nazaj na isto raven aktivnosti kot pred pojavom sindroma zamrznjene rame. 

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje? 

Operativno zdravljenje se svetuje, kadar ne pride do izboljšanja simptomov po 9 do 12 mesecih konzervativnega zdravljenja. Operativno zdravljenje se izvaja v obliki manipulacije pod anestezijo in artroskopska sprostitev kapsule. 

Rehabilitacija po operativnem zdravljenju običajno traja do 12 tednov, odvisno od  vrste operativne tehnike. 70 – 80 % posamrznikov se po operaciji vnre na isto raven aktivnosti kot pred pojavom sindroma zamrznjene rame.

• Izvajanje vaj za razgibavanje sklepa (raztezne in krepilne vaje so ključnega pomena za obvladovanje stanja zamrznjene rame z željo po preprečevanju izgube gibljivosti).
• Izvajanje vaj je nežno in počasno v obsegu brez bolečine – izogibanje bolečim gibom, predvsem v 1. fazi, ko je bolečina najhujša. 
• Uporaba toplih obkladkov na rami pred začetkom vaj za lajšanje bolečine. Vaje se lahko izvajajo med tuširanjem, saj topla voda z raztezanjem dosega večjo razteznost mišic – v tem primeru moramo poskrbeti za varnost pred zdrsom.

Glavni simptomi poškodbe supraspinatusa so navedeni spodaj.

• Konstantna, ostra bolečina na sprednjem in zunanjem delu ramena, ki se lahko širi po zunanji strani nadlahti vse do komolca,
• bolečina, ki je je zelo pogosta ponoči,
• bolečina se poslabša z ležanjem na boku na strani poškodovane mišice,
• bolečina je povezana predvsem z gibi nad glavo ali pri odmiku ramena med približno 60° in 120° dviga roke,
• občutek togosti v ramenskem sklepu.

Poškodbo supraspinatusa diagnosticira zdravnik na podlagi anamneze, kliničnega pregleda in slikovne diagnostike. Fizioterapevt v okviru diagnostičnega pregleda potrdi verjetnost prisotnosti poškodbe supraspinatusa. 

• Pri anamnezi pacienti s poškodbo supraspinatusa najpogosteje poročajo o močni bolečini na sprednjem in zunanjem delu ramena. Ta bolečina se pogosto poslabša pri vsakdanjih opravilih ter dejavnostih, ki vključujejo dvigovanje roke nad glavo. Posebej boleči so gibi, kot je odmik roke, zlasti v kotu med 60° in 120°, saj se s tem gibom aktivira mišica supraspinatus. Bolečina je prisotna tudi ponoči, še posebej ob ležanju na prizadeti strani, kar lahko slabša kakovost spanca. Bolečina je značilna predvsem za delne raztrganine, medtem ko je pri popolni raztrganini lahko celo odstona. V anamnezi pri popolni raztrganini pacienti navajajo predvsem šibkost ramenskega sklepa. 
• Klinični pregled vključuje ogled (inspekcijo) in tipanje (palpacijo), pri katerem se običajno odkrije omejen in boleč aktiven obseg gibljivosti ramenskega sklepa, občutljivost na dotik na pripenjališču mišice, zmanjšan obseg in velikost mišice (atrofija)  in zmanjšano jakost mišice supraspinatus. 
• Slikovna diagnostika v obliki rentgenskega slikanja (RTG), magnetne resonance (MRI) in diagnostičnega ultrazvoka (UZ) se uporablja za postavitev diagnoze. RTG se uporablja z namenom ugotavljanja pridruženih poškodb kosti. MRI in UZ s celovito tridimenzionalno oceno rotatorne manšete zagotovita podrobnejše informacije o obsegu in lokaciji raztrganine, ki so ključne za natančno načrtovanje popravila tetive.

Poškodbo supraspinatusa zdravimo konzervativno  (fizioterapevtsko in kineziološko). 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija se osredotočata na obvladovanje simptomov, povečanje mišične zmogljivosti in funkcionalnosti ramenskega obroča. Fizioterapevtska rehabilitacija se izvaja s tehnikami, ki so navedene spodaj.

• Manualna terapija (miofascialno sporščanje, suho iglanje, mehkotkivna mobilizacija, sklepna mobilizacija, kinesiotaping),
• instrumentalna terapija (laserska terapija, TECAR terapija, elektroterapija),
• gibalna in kineziološka terapija (razgibavanje ramenskega sklepa, povečanje zmogljivosti mišic ramenskega obroča, obsega gilbjivosti ramena, vzpostavljanje stabilnosti, mišičnega ravnovesja, pravilnega vzorca gibanja lopatice in ramneskega sklepa in raztezanje mišic ramenskega obroča).

Rehabilitacija pri konzervativnem zdravljenju povprečno traja 12 – 18 tednov, odvisno od poteka simptomov in velikosti raztrganine. 33 – 82 % posameznikov se po rehabilitaciji vrne nazaj na isto raven aktivnosti kot pred poškodbo supraspinatusa.

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje?

Operativno zdravljenje je priporočljivo pri akutnih travmatskih poškodbah, zlasti pri mlajših, športno aktivnih posameznikih in tistih, ki so poškodbo utrpeli zaradi poklicne dejavnosti. Operacijo se prav tako priporoča, če simptomi kljub konzervativnemu zdravljenju vztrajajo ali se stanje ne izboljšuje po šestih mesecih zdravljenja.

Rehabilitacija po operativnem zdravljenju traja do 6 mesecev, odvisno od velikosti rupture tetive mišice supraspinatus. 70 – 90% posameznikov se po operaciji vrne na isto raven aktivnosti kot pred poškodbo supraspinatusa.

• Počitek in prilagoditev aktivnosti v akutni fazi (obdobje prvih štirih tednov). Izogibanje aktivnostim, ki zahtevajo ponavljajoče gibe nad glavo ali dvigovanje težkih predmetov. 
• Uporaba hladnih obkladkov na obolelem predelu 15 do 20 minut, večkrat na dan.
• Uporaba nesteroidnih antirevmatikov, po predhodnem posvetu z zdravnikom ali farmacevtom.

Glavni simptomi in znaki poškodbe AC sklepa so predstavljeni spodaj.

• Bolečina, ki seva od vratu do deltoidne mišice,
• bolečina, ki se poslabša ob gibanju ramenskega obroča ali spanju na boku poškodovanega AC sklepa,
• oteklina AC sklepa.

Glavni simptomi in znaki poškodbe AC sklepa glede na stopnjo poškodbe so predstavljeni spodaj.

• poškodba 1. stopnje: blaga bolečina, oteklina in občutljivost AC sklepa, pacienti še vedno lahko gibljejo z ramo.
• poškodba 2. stopnje: prisotna je zmerna bolečina, občutljivost in oteklina, ob spuščanju lopatice in nadlahtnice je lahko vidna izboklina. Uporaba rame je lahko otežena, bolečina je prisotna tudi v mirovanju, oslabljena je stabilnost rame.
• poškodba 3. stopnje: prisotna je močna bolečina, občutljivost in oteklina. Premikanje rame je oteženo. Zelo je prizadeta stabilnost rame, navzven je vidna spremenjena oblika AC sklepa.
• poškodba 4.,5.,6. stopnje: Prisotna je zelo močna bolečina, občutljivost in oteklina. Premikanje rame je onemogočeno, rama je nestabilna. Prisotne so lahko motnje občutenja po roki navzdol. 

Poškodbo AC sklepa diagnosticira zdravnik na podlagi anamneze, kliničnega pregleda in slikovne diagnostike.  Fizioterapevt v okviru diagnostičnega pregleda potrdi verjetnost prisotnosti poškodbe AC sklepa. 

• Pri anamnezi pacienti s poškodbo AC sklepa najpogosteje poročajo o bolečini, ki poteka od vratu do ramena in se poslabša ob gibanju ramena ali spanju na boku bolečega ramena. V anamnezi pogosto omenjajo, da je do poškodbe prišlo zaradi akutnega travmatskega dogodka. 
• Klinični pregled vključuje ogled (inspekcijo) in tipanje (palpacijo), pri katerem se običajno odkrijejo oteklina in modrice na področju AC sklepa, lahko pa je prisotna tudi deformacija sklepa (pri hujših stopnjah poškodbe). Prisotni so občutljivost na dotik AC sklepa in boleč ter zmanjšan obseg gibljivosti ramenskega sklepa. To so ključni dejavniki, ki spremljajo poškodbo AC sklepa. 
• Slikovna diagnostika v obliki rentgenskega slikanja (RTG) in magnetne resonance (MRI) se uporablja za potrditev poškodbe AC sklepa. RTG se uporablja za ugotavljanja stopnje poškodbe in morebitnih pridruženih zlomov kostnih struktur. MRI zagotovi podrobnejše informacije o mestu in stopnji raztrganin vezi. 

Poškodbe AC sklepa v centru Meridian-fit zdravimo konzervativno (fizioterapevtsko in kineziološko).

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija se osredotočata na obvladovanje simptomov, povečanje mišične zmogljivosti, obsega gibljivosti in vzpostavljanje funkcionalnosti. Fizioterapevtska rehabilitacija se izvaja s tehnikami, ki so navedene spodaj.

• Manualna terapija (miofascialno sporščanje, suho iglanje, mehkotkivna mobilizacija, sklepna mobilizacija, kinesiotaping),
• instrumentalna terapija (laserska terapija, TECAR terapija),
• gibalna in kineziološka terapija (razgibavanje ramenskega sklepa, povečanje zmogljivosti mišic ramenskega obroča, obsega gilbjivosti ramena, vzpostavljanje stabilnosti, mišičnega ravnovesja, pravilnega vzorca gibanja lopatice in ramneskega sklepa in raztezanje mišic ramenskega obroča).

Rehabilitacija s konzervativnim zdravljenjem povprečno traja 2 – 4 tedne za 1. stopnjo poškodbe, 4 – 6 tednov za 2. stopnjo poškodbe in 6 – 12 tednov za 3. stopnjo poškodbe AC sklepa, odvisno od  poteka simptomov in ciljev posameznika. 80 % posameznikov se po konzervativnem zdravljenju poškodbe AC sklepa vrne nazaj na isto raven aktivnosti kot pred poškodbo.

Operativno zdravljenje se svetuje, kadar pri 3. stopnji poškodbe AC sklepa ni bilo izboljšanja s konzervativnim zdravljenjem in so še vedno prisotne bolečine, nestabilnost in šibkost ramenskega obroča, svetuje se tudi pri 4., 5., ter 6. stopnji poškodbe AC sklepa. Operativno zdravljenje se izvaja v obliki rekonstrukcije korakoklavikularne vezi, fiksacije korakoklavikulanrne vezi, prenosa korakoklavikularne vezi in fiksacije AC sklepa.

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje?

Rehabilitacija po operativnem zdravljenju traja približno 6 mesecev, odvisno od vrste operativnega posega, ciljev posameznika in pridruženih poškodb. 89 % posameznikov se po operativnem zdravljenju poškodbe AC sklepa vrne nazaj na isto raven aktivnosti kot pred poškodbo.

• Uporaba hladnih obkladkov na AC sklepu po 10-15 min, večkrat na dan. 
• Pacienti s poškodbo 1. stopnje naj se izogibajo dvigovanju težkih bremen, gibom nad glavo, naslanjanju na roke ali komolce in spanju na strani poškodovanega AC sklepa.  
• Pacienti z ostalim stopnjam poškodbe morajo z roko nekaj časa mirovati (čas mirovanja določi zdravnik in je odvisen od stopnje poškodbe). 
• Izvajanje terapevstkih vaj po navodilih zdravnika ali fizioterapevta.

Glavni simptomi in znaki nestabilnosti rame so navedeni spodaj:

• občutek nestabilnosti in nesigurnosti ramenskega sklepa,
• stalna ali občasna bolečina okoli ramenskega sklepa,
• klikanje med gibanjem ramena,
• težko opravljanje vsakodnevnih aktivnostih.

Nestabilnost ramenskega sklepa diagnosticira zdravnik na podlagi anamneze, kliničnega pregleda in slikovne diagnostike. Fizioterapevt v okviru diagnostičnega pregleda potrdi verjetnost prisotnosti nestabilnosti ramenskega sklepa.

• Pri anamnezi pacienti z nestabilnostjo ramenskega sklepa običajno poročajo o preteklem travmatskem dogodku, pri katerem pogosto pride do izpaha ramena, ni pa izpah zmeraj prisoten. Opisujejo občutek nestabilnosti, bolečino okoli ramenskega sklepa in da težko opravljajo vsakodnevne aktivnosti.
• Klinični pregled vključuje ogled (inspekcijo) in tipanje (palpacijo), pri kateri se običajno odkrije ohlapnost vezi ramenskega sklepa, slabša propriocepcija (zavedanje o položaju sklepa), povečana sklepna gibljivost, boleč in tog pasiven obseg gibljivosti, negotovost pri aktivnem obsegu gibljivosti, možna pa je prisotnost atrofije (zmanjšan obseg in volumen) in zmanjšana jakost mišic ramenskega obroča.
• Slikovna diagnostika v obliki rentgenskega slikanja (RTG), računalniške tomografije (CT) in magnetne resonance (MRI) se uporabljajo za natančno oceno stanja ramenskega sklepa. RTG omogoča prikaz položaja in poškodbe kosti ramenskega sklepa. CT se izvede, kadar je potrebna natančnejša ocena stanja kosti. MRI omogoča prikaz pridruženih poškodb mehkih tkiv. MRI omogoča prikaz pridruženih poškodb mehkih tkiv.

Nestabilnost ramenskega sklepa zdravimo konzervativno (fizioterapevtsko in kineziološko).

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija se osredotočata na obvladovanje simptomov, povečanje mišične zmogljivosti, gibljivosti in stabilnosti ramenskega obroča. Fizioterapevtska rehabilitacija se izvaja z tehnikami, ki so navedene spodaj.

• Manualna terapija (miofascialno sporščanje, suho iglanje, mehkotkivna mobilizacija, sklepna mobilizacija, kinesiotaping),
• instrumentalna terapija (laserska terapija, TECAR terapija),
• gibalna in kineziološka terapija (razgibavanje ramenskega sklepa, povečanje zmogljivosti mišic ramenskega obroča, obsega gilbjivosti ramena, vzpostavljanje stabilnosti, mišičnega ravnovesja, pravilnega vzorca gibanja lopatice in ramneskega sklepa in raztezanje mišic ramenskega obroča).

Rehabilitacija s konzervativnim zdravljenjem traja 5 do 8 mesecev, odvisno od stopnje poškodbe in ciljev posameznika. 25 – 78 % posameznikov se po konzervativnem zdravljenju nestabilnosti ramenskega sklepa vrne nazaj na isto raven aktivnosti kot pred poškodbo.

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje?

Operativno zdravljenje se svetuje v primerih akutnih travmatskih poškodb s pridruženenimi poškodbami skeleta in večjimi raztrganinami mišic, večsmernih nestabilnostih in pri pacientih, kjer konzervativne metode zdravljenja po 6 mesecih niso bile uspešne. Operativno zdravljenje zajema popravilo labruma, artroskopijo in odprto operacijo.

Rehabilitacija po operativnem zdravljenju traja približno 6 mesecev, odvisno od opravljenega operativnega posega, ciljev posameznika in pridruženih poškodb. 85 % posameznikov se po operativnem zdravljenju nestabilnosti ramenskega sklepa vrne nazaj na isto raven aktivnosti kot pred poškodbo.

• Uporaba hladnih obkladkov na mestu bolečine za 10-15 minut, večkrat na dan.
• Izogibanje gibov, ki povečajo občutek nestabilnosti, negotovosti in bolečino, saj bi s tem lahko tvegali ponovni izpah.
• Omejitev gibov iztega, zunanje rotacije in horizontalnega odmika ramena pri anteriornem izpahu.
• Omejitev gibov v sprednji opori na dlaneh ali podlahteh, v začetnih fazah rehabilitacije, pri posteriornem izpahu.

Glavni skupni simptomi in znaki burzitisa rame so navedeni spodaj:

• lokalizirana bolečina, ki se običajno ne širi v druge dele ramena ali roko,
• bolečina, ki se pojavlja pri gibih nad glavo ter med odmikanjem roke od telesa med 70° in 120°,
• bolečina ki se poslabša s spanjem na boku na strani boleče rame,
• topla in vlažna koža na mestu bolečine,
• točkovna občutljivost in oteklina v sprednjem in zunanjem delu ramena pod kostnim odrastkom lopatice (akromionom).

Simptomi in znaki glede na potek burzitisa rame so navedeni spodaj.

• Akutno stanje zaznamuje lokalno vnetje z zgoščeno sinovialno tekočino, kar povzroča boleče gibanje, zlasti pri dejavnostih nad glavo.
• Kronični burzitis povzroča stalno bolečino zaradi dolgotrajnega vnetja v burzi, kar lahko privede tudi do oslabelosti in morebitnega pretrganja okoliških vezi in kit.
• Ponavljajoči burzitis se pojavlja pri bolnikih, ki so izpostavljeni ponavljajočim se travmam ali rutinskim dejavnostim nad glavo.

Burzitis rame diagnosticira zdravnik s temeljitim kliničnim pregledom, ki zajema anamnezo, klinični pregled, laboratorijske teste in slikovno diagnostiko.

• Pri anamnezi pacienti z burzitisom rame običajno poročajo o nedavni poškodbi, najpogosteje o padcu z neposrednim udarcem v ramo. Vključuje tudi vprašanje o zgodovini ponavljajočih se dejavnosti nad glavo, saj je to eden izmed pogostejših dejavnikov tveganja za razvoj burzitisa.
• Pri kliničnem pregledu lahko opazimo občutljivost na dotik ter bolečino na sprednji in zunanji strani ramena, kar lahko povzroči omejeno gibljivost. V hujših primerih burzitisa se lahko pojavita rdečica in oteklina. To so vsi dejavniki, ki lahko nakazujejo na prisotnost buzitisa rame.
• Laboratorijski testi, kot so krvne preiskave, se uporabljajo za izključitev drugih patoloških stanj in potrjevanje vnetnih procesov, ki so značilni za burzitis rame.
• Slikovna diagnostika v obliki rentgenskega slikanja (RTG), diagnostičnega ultrazvoka (UZ) in magnetne resonance (MRI) se uporablja za natančnejšo oceno. RTG pomaga pri odkrivanju morebitnih kostnih nepravilnosti, ki lahko povzročajo utesnitev prostora. MRI omogoča vpogled v mehka tkiva in strukture, medtem ko UZ preveri velikost vnetja in otekline.

Burzitis rame zdravimo konzervativno (fizioterapevtsko in kineziološko).

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija

Fizioterapevtska rehabilitacija se osredotoča na obvladovanje simptomov, povečanje mišične zmogljivosti in obsega gibljivosti ramena. Fizioterapevtska rehabilitacija se izvaja s tehnikami, ki so navedene spodaj.

• Manualna terapija (miofascialno sporščanje, suho iglanje, mehkotkivna mobilizacija, sklepna mobilizacija, kinesiotaping, terapija z ventuzami),
• instrumentalna terapija (laserska terapija, TECAR terapija),
• gibalna in kineziološka terapija (razgibavanje ramenskega sklepa, povečanje zmogljivosti mišic ramenskega obroča, obsega gilbjivosti ramena, vzpostavljanje stabilnosti, mišičnega ravnovesja, pravilnega vzorca gibanja lopatice in ramneskega sklepa in raztezanje mišic ramenskega obroča).

Rehabilitacija pri konzervativnem zdravljenju povprečno traja 4 tedne do 6 mesecev, odvisno od poteka simptomov in ciljev pacienta. 85 % posameznikov se po konzervativnem zdravljenju burzitisa rame vrne nazaj na isto raven aktivnosti kot pred poškodbo.

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje?

Operativno zdravljenje se svetuje, če se stanje po šest mesecih do enega leta konzervativnega zdravljenja ne izboljša. Operativno zdravljenje zajema drenažo, burzektomijo in sprostitev subakromialnega prostora.

Rehabilitacija po operativnem zdravljenju traja približno 2 – 4 mesecev, odvisno od opravljenega operativnega posega. 95 % posameznikov se po operativnem zdravljenju burzitisa rame vrne nazaj na isto raven aktivnosti.

• Prilagoditev vsakodnevnih aktivnosti, kot so počitek, izogibanje spanju na prizadeti strani in aktivnostim, ki vključujejo gibanje roke nad glavo, saj s tem zmanjšujejo draženje burze.
• Izvajanje vaj za krepitev mišic ramenskega sklepa, ki so se jih pacienti naučili tekom fizioterapevstke rehabilitacije.
• Uporaba hladnih obkladkov na mesto bolečine za 20 do 30 minut v primeru otekline in hujših bolečin.