Poškodbe gležnja in stopala

Glavni simptomi in znaki zvina gležnja so predstavljeni spodaj.

• Bolečina ob obremenjevanju (npr. pri hoji)
• bolečina se pri medialnem zvinu najpogosteje pojavlja na notranji strani gležnja, pri lateralnem zvinu na zunanji strani gležnja in pri visokem zvinu na sprednjem zunanjem delu goleni, nad pregibom gležnja,
• občutek togosti,
• občutek nestabilnosti gležnja,
• občutek mravljinčenja,
• oteklina,
• rdečica,
• omejen obseg gibljivosti v gležnju.

Simptomi in znaki glede na stopnjo poškodbe so predstavljeni spodaj.

• I stopnja (blagi zvin): ni prisotnega občutka nestabilnosti, zelo majhna bolečina ali brez bolečine ob obremenjevanju, majhna modrica in oteklina okoli poškodbe.
• II stopnja (zmerni zvin): občutek manjše nestabilnosti sklepa, zmerna bolečina ob obremenjevanju, zmerna modrica in oteklina okoli poškodbe.
• III stopnja (hudi zvin): občutek nestabilnosti sklepa, močna bolečina ob obremenjevanju, prisotnost velike modrice in otekline okoli poškodbe.

Zvin gležnja diagnosticira zdravnik na podlagi anamneze, kliničnega pregleda in slikovne diagnostike. Fizioterapevt v okviru diagnostičnega pregleda potrdi verjetnost prisotnosti zvina gležnja.

• Pri anamnezi pacienti z zvinom gležnja opisujejo bolečino, ki je povezana z obremenjevanjem in gibanjem gležnja. Pogosto omenijo, da je do zvina prišlo med tekom po neravni površini ali doskokom.
• Klinični pregled vključuje ogled (inspekcijo) in tipanje (palpacijo), pri katerem pogosto odkrijemo omejitev v obsegu gibljivosti, togost mehkih tkiv okoli gležnja, modrice, oteklino, šibkost mišic gležnja in stopala, nestabilnost gležnja in bolečino na dotik. Uporabljajo se provokativni testi in analiza hoje, na podlagi katerih lažje prepoznamo poškodbo.
• Slikovna diagnostika v obliki rentgenskega slikanja (RTG), magnetne resonance (MRI) ali diagnostičnega ultrazvoka (UZ) se uporablja v primerih nejasne klinične slike in s sumom na poškodbe kosti. RTG se uporablja za ugotavljanje morebitnih zlomov in oceno nepravilnosti kostnih struktur. MRI in UZ prikažeta sestavo, potek, mesto in velikost poškodbe vezi v gležnju.

Zvin gležnja v centru Meridian-fit zdravimo konzervativno (fizioterapevtsko in kineziološko). 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija se osredotoča na obvladovanje simptomov, spodbuditev celjenja, povečanje obsega gibljivosti, zmogljivosti mišic gležnja in stabilnosti. Fizioterapevtska rehabilitacija se izvaja s tehnikami, ki so navedene spodaj.

• Manualna terapija (miofascialno sporščanje, suho iglanje, mehkotkivna mobilizacija, sklepna mobilizacija, flossing, terapija z ventuzami, kinesiotaping),
• instrumentalna terapija (laserska terapija, TECAR terapija), 
• gibalna in kineziološka terapija (povečanje zmogljivosti mišic in kit, vzpostavljanje stabilnosti gležnja, mišičnega ravnovesja, izboljšanje gibljivosti mišic, izboljšanje ravnotežja in propriocepcije (zavedanje položaja telesa)).

Rehabilitacijski čas s konzervativnim zdravljenjem glede na stopnjo poškodbe vezi pri medialnem in lateralnem zvinu je predstavljen spodaj. 

• I stopnja: 5-14 dni,
• II stopnja: 2-3 tedne,
• III stopnja: 3-12 tednov.

Rehabilitacijski čas je odvisen od stopnje poškodbe vezi in ciljev posameznika.

Po konzervativnem zdravljenju se 80 – 95 % posameznikov vrne nazaj na isto raven aktivnosti kot pred zvinom gležnja.

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje? 

Operativno zdravljenje zvina gležnja je potrebno:

• kadar je prisotna kronična ali akutna nestabilnost gležnja, 
• kadar so prisotni vztrajajoči dolgoletni simptomi, ki se ne izboljšajo po 2 do 3 mesecih konzervativnega zdravljenja, 
• kadar je prišlo do zloma gležnja, 
• kadar so prisotne pridružene poškodbe skeleta in tetiv pri hujših zvinih. 

Rehabilitacija po operativnem zdravljenju povprečno traja 1 do 12 mesecev, odvisno od mesta in stopnje poškodbe vezi, uporabljene kirurške tehnike ter ciljev posameznika. Po operativnem zdravljenju se povprečno 88 – 95 % posameznikov vrne nazaj na isto raven aktivnosti kot pred zvinom gležnja.

• Uporaba hladnih obkladkov na mestu bolečine na vsake 2 – 3 ure za 20 minut (do 72 ur po poškodbi).
• Nesteroidni antirevmatiki, po predhodnem posvetu z zdravnikom ali farmacevtom.
• Uporaba elastičnega povoja okoli gležnja (pritisk ne sme preprečevati krvenga pretoka).
• Podlaganje poškodovanega uda, da je višji od ravnine srca.
• Vsakodnevno izvajanje priporočenih vaj s strani zdravnika ali fizioterapevta in kineziologa. 
• Uporaba opornice po predhodnem posvetu z zdravnikom ali fizioterapevtom.

Glavni simptomi in znaki zloma gležnja so navedeni spodaj.

• Bolečina v gležnju, ki lahko poteka do kolena,
• občutek mravljinčenja,
• občutek mrazenja v stopalu,
• spremenjena oblika gležnja,
• oteklina,
• nezmožnost obremenjevanja gležnja,
• modrica.

Zlom gležnja diagnosticira zdravnik na podlagi anamneze, kliničnega pregleda in slikovne diagnostike. 

• Pri anamnezi pacienti z zlomom gležnja pogosto navajajo neznosno bolečino, ki je povezana z obremenjevanjem in gibanjem gležnja. Opisujejo, da je do zloma gležnja prišlo ob padcu, udarcu ali nerodnem zasuku noge.
• Klinični pregled vključuje ogled (inspekcijo) in tipanje (palpacijo), pri katerem se običajno ugotovi oteklino, modrice, deformacije kosti, omejeno gibljivost, nezmožnost obremenjevanja stopala in togost tkiv v gležnju. Osredotočimo se na mesta bolečine, na spremembe barve, temperature in občutenja stopala.
• Slikovna diagnostika v obliki rentgenskega slikanja (RTG), računalniške tomografije (CT) ali magnetne resonance (MRI) se uporablja za jasno diagnozo zloma gležnja. RTG se uporablja za ugotavljanje stopnje in mesta zloma kosti. CT se uporablja v primeru kompleksnejših zlomov ali nejasnega RTG gležnja. MRI opravijo, kadar ni prisotnega zloma in obstaja sum na poškodbe mehkih tkiv (vezi, tetive, mišice).

Zlom gležnja v centru Meridian-fit zdravimo konzervativno (fizioterapevtsko in kineziološko). Konzervativno zdravljenje zloma gležnja se izvede v primeru stabilnih zlomov.

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija se osredotoča na obvladovanje simptomov, povečanje obsega gibljivosti, zmogljivosti mišic in stabilnosti gležnja.  Fizioterapevtska rehabilitacija se izvaja s tehnikami, ki so navedene spodaj.

• Manualna terapija (miofascialno sporščanje, suho iglanje, mehkotkivna mobilizacija, sklepna mobilizacija, flossing, terapija z ventuzami, kinesiotaping),
• instrumentalna terapija (laserska terapija, TECAR terapija), 
• gibalna in kineziološka terapija (povečanje zmogljivosti mišic in kit, vzpostavljanje stabilnosti, mišičnega ravnovesja, izboljšanje gibljivosti mišic, obsega gibljivosti in odpornosti kosti na obremenitve).

Rehabilitacija s konzervativnim zdravljenjem povprečno traja 12 do 16 tednov, odvisno od mesta in stabilnosti zloma, poteka simptomov in ciljev posameznika. Po konzervativnem zdravljenju se 70 – 85 % posameznikov vrne nazaj na isto raven aktivnosti kot pred zlomom gležnja.

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje? 

Operativno zdravljenje zloma gležnja je potrebno v primeru nestabilnega ali odprtega zloma gležnja in v primeru neuspešnega konzervativnega zdravljenja (z imobilizacijo ni prišlo do želenega celjenja kosti). Operativni tehniki, ki se uporabljata za zdravljenje zloma gležnja sta notranja fiksacija in odprta repozicija ali zunanja fiksacija. 

Rehabilitacija po operativnem zdravljenju povprečno traja 5 mesecev, odvisno od vrste in kompleksnost zloma. Po operativnem zdravljenju se 70 – 85 % posameznikov vrne nazaj na isto raven aktivnosti kot pred zlomom gležnja.

• Uporaba hladnih obkladkov na mestu bolečine, vsake 2 – 3 ure za 20 minut.
• Nesteroidni antirevmatiki, po predhodnem posvetu z zdravnikom ali farmacevtom.
• Podlaganje poškodovanega uda, da je višji od ravnine srca.
• Vsakodnevno izvajanje priporočenih vaj s strani zdravnika ali fizioterapevta. 
• Imobilizacija ali uporaba opornice po predhodnem posvetu z zdravnikom ali fizioterapevtom.
• Uporaba bergel in delno obremenjevanje gležnja po navodilih zdravnika.

Glavni simptomi plantarnega fasciitisa so predstavljeni spodaj.

• Ostra bolečina na spodnjem notranjem delu petnice, ki v hudih primerih lahko izžareva tudi po mečeih navzgor,
• bolečina, ki je običajno najhujša z začetkom gibanja po dolgotrajnem sedenju ali stanju,
• bolečina, ki je običajno najhujša zjutraj in se umiri tekom dneva,
• bolečina, ki se poslabša s stopnjevanjem telesne aktivnosti (npr. dolgotrajna hoja).

Plantarni faciitis diagnosticira zdravnik na podlagi anamneze, kliničnega pregleda in slikovne diagnostike. Fizioterapevt v okviru diagnostičnega pregleda potrdi verjetnost prisotnosti plantarnega fasciitisa.

• Pri anamnezi pacienti s plantarnim fasciitisom opisujejo ostro bolečino, ki se pojavi zjutraj, ko vstanejo s postelje. Običajno navajajo, da so simptomi slabši, če hodijo bosi. Pogosto navedejo, da so nenadno povečali intenzivnost telesne aktivnosti. 
• Klinični pregled vključuje ogled (inspekcijo) in tipanje (palpacijo), pri katerem pogosto ugotovimo občutljivost na dotik na pripenjališču plantarne fascije, togost mehkih tkiv v tem področju, previsok ali spuščen stopalni lok, spremenjen vzorec hoje, povečanje simptomov s pasivnim gibom dorzalnega upogiba gležnja in prstov, zmanjšan obseg gibljivosti v smeri dorzalnega upogiba. Opravimo provokativne teste na podlagi katerih potrdimo prisotnost plantarnega fasciitisa.
• Slikovna diagnostika v obliki rentgenskega slikanja (RTG), magnetne resonance (MRI) in diagnostičnega ultrazvoka (UZ) se uporablja za opredelitev natančne diagnoze. RTG se uporablja za ugotavljanje prisotnosti pridruženih poškodb kosti in ostalih poškodb. MRI in UZ prikažeta strukturo in poškodbo plantarne fascije.

Plantarni fasciitis v centru Meridian-fit zdravimo konzervativno (fizioterapevtsko in kineziološko). 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija se osredotoča na obvladovanje simptomov, zmanjšanje mišične togosti in povečanje gibljivosti mišic. Fizioterapevtska rehabilitacija se izvaja s tehnikami, ki so navedene spodaj.

• Manualna terapija (miofascialno sporščanje, suho iglanje, mehkotkivna mobilizacija, sklepna mobilizacija, flossing, terapija z ventuzami, kinesiotaping),
• instrumentalna terapija (laserska terapija, TECAR terapija), 
• gibalna in kineziološka terapija (povečanje zmogljivosti mišic in kit, vzpostavljanje mišičnega ravnovesja, izboljšanje gibljivosti mišic, učenje ustreznega vzorca hoje).

Rehabilitacija s konzervativnim zdravljenjem povprečno traja 6 do 12 mesecev, odvisno od poteka simptomov in stopnje poškodbe. Po konzervativnem zdravljenju se 80 – 90 % posameznikov vrne nazaj na isto raven aktivnosti kot pred pojavom plantarnega fasciitisa. 

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje? 

Operativno zdravljenje se svetuje, kadar simptomi vztrajajo po 6 – 12 mesecih konzervativnega zdravljenja. Operativni poseg zajema fasciotomijo (odstranitev dela plantarne aponevroze, ki povzroča simptome), podaljšanje dvoglave mečne mišice (podaljšanje notranje glave dvoglave mečne mišice, kar omogoča večji obseg gibljivosti v smeri dorzalnega upogiba gležnja) in radiofrekvenčna mikrotenotomija (uporablja se pri kroničnih oblikah plantarnega fasciitisa in vključuje odstranitev poškodovanega dela plantarne aponevroze). 

Rehabilitacija po operativnem zdravljenju (fasciotomija) povprečno traja 6 do 10 tednov, odvisno od velikosti poškodbe plantarne fascije. Po operativnem zdravljenju se 57 – 97 % posameznikov vrne nazaj na isto raven aktivnosti kot pred plantarnim fasciitisom.

• Uporaba hladnih obkladkov po aktivnosti, na mestu bolečine 2 – 3x na dan za 15 – 20 minut.
• Uporaba nesteroidnih antirevmatikov, po predhodnem posvetu z zdravnikom ali farmacevtom.
• Izogibanje aktivnostim, ki poslabšajo simptome.
• Uporaba primernih ortopedskih vložkov in čevljev, ki jih priporoča fizioterapevt ali zdravnik.

Glavni simptomi tendinopatije ahilove tetive so predstavljeni spodaj.

• Bolečina na narastišču ahilove tetive (na zadnjem delu petnice) ali nekaj centimetrov (2 do 6 cm) nad njim,
• bolečina je najhujša s prvimi koraki v jutranjem času ali po daljšem počitku,
• bolečina se poslabša z aktivnostjo,
• bolečina se lahko z aktivnostjo umiri (začetne faze tandinopatije) ali vztraja (napredovale faze tendinopatije),
• jutranja okorelost.

Tendinopatijo ahilove tetive diagnosticira zdravnik na podlagi anamneze, kliničnega pregleda in slikovne diagnostike. Fizioterapevt v okviru diagnostičnega pregleda potrdi verjetnost prisotnosti tendinopatije ahilove tetive.

• Pri anamnezi pacienti s tendinopatijo ahilove tetive opisujejo nedavno povečanje obremenitve, zamenjavo športne obutve, podlage ali omenjajo sedentarni življenjski slog. Pogosto poročajo, da sta bolečina na petnici ali malo nad njo ter okorelost najhujša s prvimi koraki po daljšem počitku.
• Klinični pregled vključuje ogled (inspekcijo) in tipanje (palpacijo), pri katerem pogosto ugotovimo občutljivost na dotik na mestu bolečine, togost ahilove tetive in mečne mišice, omejen obseg gibljivosti (zlasti v smeri dorzalnega upogiba gležnja – stopalo gre v smeri navzgor), zmanjšamo mišično zmogljivost, atrofijo (zmanjšan volumen in obseg) mečnih mišic, nepravilen vzorec teka, previsok ali prenizek stopalni lok. Opravijo se provokativni testi na podlagi katerih lažje prepoznamo tendinopatijo ahilove tetive. 
• Slikovna diagnostika v obliki rentgenskega slikanja (RTG), magnetne resonance (MRI) in diagnostičnega ultrazvoka (UZ) se uporablja za opredelitev natančne diagnoze tendinopatije ahilove tetive. RTG omogoča prepoznavanje nastanka dodatnega kostnega tkiva, ki bi lahko dražil ahilovo tetivo. MRI in UZ prikažeta mesto tendinopatije in sestavo tetive.

Tendinopatijo ahilove tetive v centru Meridian-fit zdravimo konzervativno (fizioterapevtsko in kineziološko). 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija se osredotoča na edukacijo pacienta, spodbuditev celjenja, povečanje zmogljivosti ahilove tetive in obvladovanje simptomov. Fizioterapevtska rehabilitacija se izvaja s tehnikami, ki so navedene spodaj.

• Manualna terapija (miofascialno sporščanje, suho iglanje, mehkotkivna mobilizacija, sklepna mobilizacija, flossing, terapija z ventuzami, kinesiotaping),
• instrumentalna terapija (laserska terapija, TECAR terapija, globinski udarni valovi), 
• gibalna in kineziološka terapija (povečanje zmogljivosti mišic in kit spodnjega uda, vzpostavljanje stabilnosti, mišičnega ravnovesja, izboljšanje gibljivosti mišic in obsega gibljivosti gležnja, učenje pravilnih vzorcev gibanja).

Rehabilitacija s konzervativnim zdravljenjem povprečno traja 12 tednov, odvisno od stopnje poškodbe in ciljev posameznika. 80 % posameznikov se po konzervativnem zdravljenju vrne nazaj na isto raven aktivnosti kot pred tendinopatijo ahilove tetive. 

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje? 

Operativno zdravljenje se svetuje, če simptomi vztrajajo po 6 mesečnem konzervativnem zdravljenju. Operativno zdravljenje zajema odstranitev poškodovanega dela tetive, odprto operacijo in preproste kirurške postopke.

Rehabilitacija po operativnem zdravljenju povprečno traja 7 mesecev, odvisno od opravljene kirurške tehnike in ciljev posameznika. 75 – 95 % posameznikov se po operativnem zdravljenju vrne nazaj na isto raven aktivnosti kot pred tendinipatijo ahilove tetive.

• Nesteroidni antirevmatiki, po predhodnem posvetu z zdravnikom ali farmacevtom.
• Vsakodnevno izvajanje priporočenih vaj s strani zdravnika, fizioterapevta ali kineziologa. 
• Izogibanje aktivnosti, ki obremenjujejo ahilovo tetivo (npr. tek, poskoki).
• Postopno povečanje obremenitev po zaključku rehabilitacije. 
• Uporaba nočne opornice po navodilih zdravnika.
• Uporaba ortopedskih vložkov, po predhodnem pogovoru s fizioterapevtom ali zdravnikom. 
• Učinkovito ogrevanje pred pričetkom športne aktivnosti po zaključku rehabilitacije.

Glavni simptomi vnetja pokostnice so predstavljeni spodaj. 

• Bolečina na spodnji sprednji strani golenice, ki se poslabša z aktivnostjo,
• bolečina, ki se umiri s počitkom,
• bolečina, ki lahko vztraja nekaj dni po aktivnosti.

Vnetje pokostnice diagnosticira zdravnik na podlagi anamneze, kliničnega pregleda in slikovne diagnostike. Fizioterapevt v okviru diagnostičnega pregleda potrdi verjetnost prisotnosti vnetja pokostnice.

• Pri anamnezi pacienti z vnetjem pokostnice poročajo o pojavu bolečine, ki se poslabša z aktivnostjo in lahko vztraja nekaj dni po aktivnosti. Običajno omenijo, da se ukvarjajo s športno aktivnostjo, ki vključuje veliko skokov in teka ter da so v zadnjem obdobju veliko trenirali.
• Klinični pregled vključuje ogled (inspekcijo) in tipanje (palpacijo), pri katerem pogosto ugotovimo togost mečnih mišic in ahilove tetive, občutljivost na dotik na spodnjem sprednjem delu golenice in spuščen stopalni lok. Uporabljajo se provokativni testi na podlagi katerih lažje prepoznamo vnetje pokostnice.
• Slikovna diagnostika v obliki rentgenskega slikanja (RTG), magnetne resonance (MRI) in računalniške tomografije (CT) se uporablja za opredelitev natančne diagnoze. RTG se uporablja za ugotavljanje prisotnosti zloma in pri vnetju pokostnice prikaže normalno sliko. MRI prikaže podrobnejšo sliko golenice, na podlagi katere se lahko odkrije stresni zlom. CT se uporablja v redkih primerih, kadar iz prej omenjenih slikovnih preiskav ni jasno razvidne poškodbe.

Vnetje pokostnice v centru Meridian-fit zdravimo konzervativno (fizioterapevtsko in kineziološko). 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija se osredotoča na obvladovanje simptomov, prilagoditev aktivnosti, spodbuditev celjenja in postopno povečanje obremenitev na golenico. Fizioterapevtska rehabilitacija se izvaja s tehnikami, ki so navedene spodaj.

• Manualna terapija (miofascialno sporščanje, suho iglanje, mehkotkivna mobilizacija, sklepna mobilizacija, flossing, terapija z ventuzami, kinesiotaping),
• instrumentalna terapija (laserska terapija, TECAR terapija, udarni valovi), 
• gibalna in kineziološka terapija (povečanje zmogljivosti mišic in kit, vzpostavljanje mišičnega ravnovesja, izboljšanje gibljivosti mišic in ravnotežja).

Rehabilitacija s konzervativnim zdravljenjem povprečno traja 2 do 17 tednov, odvisno od poteka simptomov. Po učinkovitem konzervativnem zdravljenju se pričakuje vrnitev na isto raven aktivnosti kot pred vnetjem pokostnice. 

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje? 

Operativno zdravljenje se svetuje, kadar gre za ponavjajoče vnetje pokostnice. Operativni poseg zajema sprostitev fascije na golenici in kirurške tehnike za spodbuditev celjenja kosti.

Rehabilitacija po operativnem zdravljenju povprečno traja povprečno 1 do 6 mesecev odvisno od opravljene kirurške tehnike. Po operativnem zdravljenju se 41 – 72 %  posameznikov vrne nazaj na isto raven aktivnosti kot pred vnetjem pokostnice.

• Uporaba nesteroidnih antirevmatikov, po predhodnem posvetu z zdravnikom ali farmacevtom.
• Izogibanje aktivnostim kot so tek in poskoki za vsaj 2 do 6 tednov.
• Postopno povečanje intenzivnosti, pogostosti in trajanja aktivnosti, z ustreznim razmerjem med počitkom in aktivnostjo.
• Uporaba čevljev, ki imajo ustrezno blaženje udarcev.

Glavni simptomi in znaki zloma stopalnic so predstavljeni spodaj.

• Oteklina,
• bolečina v stopalu, ki se poslabša z obremenjevanjem.

Zlom stopalnic diagnosticira zdravnik na podlagi anamneze, kliničnega pregleda in slikovne diagnostike. Fizioterapevt v okviru diagnostičnega pregleda potrdi verjetnost prisotnosti zloma stopalnic.

• Pri anamnezi pacienti z zlomom stopalnic omenijo travmatski dogodek, pri katerem jim je nekaj padlo na stopalo ali so v preteklih 6 do 8 tednih povečali intenzivnosti, trajanje ali pogostost športne aktivnosti. Pogosto opisujejo topo bolečino, ki se poslabša z obremenjevanje stopala. 
• Klinični pregled vključuje ogled (inspekcijo) in tipanje (palpacijo), pri katerem se pogosto odkrije občutljivost na dotik, oteklino in bolečino pri obremenjevanju stopala. Za lažje prepoznavanje zloma stopalnic, opravimo provokativne teste.
• Slikovna diagnostika v obliki rentgenskega slikanja (RTG) in magnetne resonance (MRI) se uporablja za opredelitev natančne diagnoze. RTG se uporablja za ugotavljanje prisotnosti zloma. MRI se opravi za izključitev pridruženih poškodb mehkih tkiv. Slikovna diagnostika lahko ne odkrije zloma zato se priporoča ponovno slikanje v primeru vztrajajočih simptomov po 2 do 6 tednih od prvega slikanja.

Zlom stopalnic v centru Meridian-fit zdravimo konzervativno (fizioterapevtsko in kineziološko). 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija se osredotoča na postopno obremenjevanje stopalnic, spodbuditev celjenja in povečanje sprejemanja obremenitev. Fizioterapevtska rehabilitacija se izvaja s tehnikami, ki so navedene spodaj.

• Manualna terapija (miofascialno sporščanje, suho iglanje, mehkotkivna mobilizacija, sklepna mobilizacija, flossing, terapija z ventuzami, kinesiotaping),
• instrumentalna terapija (laserska terapija, TECAR terapija), 
• gibalna in kineziološka terapija (postopno izpostavljanje stopalnic obremenitvam, povečanje zmogljivosti mišic in kit, vzpostavljanje stabilnosti, mišičnega ravnovesja, izboljšanje gibljivosti mišic).

Rehabilitacija s konzervativnim zdravljenjem povprečno traja 6 do 8 tednov, odvisno od mesta in velikosti zloma stopalnice. Po konzervativnem zdravljenju se 72 – 93 % posameznikov vrne nazaj na isto raven aktivnosti kot pred pojavom zloma stopanice. 

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje?

Operativno zdravljenje je potrebno, kadar je zlom stopalnice nestabilen. Operativne tehnike, ki se uporabljajo so poravnava in fiksacija kosti.

Rehabilitacija po operativnem zdravljenju povprečno traja 3 do 6 mesecev, odvisno od mesta in stopnje poškodbe ter uporabljene kirurške tehnike. Po operativenm zdravljenju se povprečno 87 – 99 % posameznikov vrne nazaj na isto raven aktivnosti kot pred zlomom stopalnic.

• Uporaba hladnih obkladkov na mestu bolečine, vsake 2 – 3 ure za 20 minut.
• Nesteroidni antirevmatiki, po predhodnem posvetu z zdravnikom ali farmacevtom.
• Podlaganje stopala, da je višji od ravnine srca.
• Izogibanje aktivnosti, ki bi povečale obremenitev na stopalnice (npr. tek, skoki)  po navodilih zdravnika.
• Vsakodnevno izvajanje priporočenih vaj s strani zdravnika, fizioterapevta ali kineziologa. 
• Uporaba opornice ali imobilizacija po navodilih z zdravnika.
• Uporaba bergel in delno obremenjevanje stopala po navodilih zdravnika.
• Postopno povečanje obremenitev po zaključku rehabilitacije.
• Ustrezno razmerje med obremenitvijo in razbremenitvijo stopala.
• Uporaba ustrezne športne obutve.

Glavni simptomi in znaki burzitisa pete so predstavljeni spodaj.

• Bolečina na zadnji strani petnice, 
• bolečina, ki se poslabša z dvigom na prste in s hojo ali tekom v hrib
• bolečina, ki se poveča pri aktivnostih, ki obremenjujejo mečne mišice,
• občutek togosti v zadnjem delu petnice,
• oteklina na zadnjem delu petnice.

Burzitis pete diagnosticira zdravnik na podlagi anamneze, kliničnega pregleda in slikovne diagnostike. Fizioterapevt v okviru diagnostičnega pregleda potrdi verjetnost prisotnosti burzitisa pete.

• Pri anamnezi pacienti z burzitisom pete opisujejo bolečino na zadnji strani pete, ki se je pričela nenadno ali po direktnem udarcu v petnico. Omenijo, da se bolečina poslabša z aktivnostmi, kot so hoja ali tek v hrib, dvig na prste ali po preobuvanju iz visokih v nizke čevlje. Tem dejavnostim je skupno napenjanje ali raztezanje ahilove tetive, ki poveča pritisk na vneto burzo.  
• Klinični pregled vključuje ogled (inspekcijo) in tipanje (palpacijo), pri katerem pogosto ugotovimo oteklino in občutljivost na dotik na zadnjem delu petnice. Pogosto opazimo boleč in omejen obseg gibljivosti in bolečino ob raztegu mečne mišice.
• Slikovna diagnostika v obliki rentgenskega slikanja (RTG), magnetne resonance (MRI) in diagnostičnega ultrazvoka (UZ) se uporablja za opredelitev natančne diagnoze. RTG se uporablja za ugotavljanje prisotnosti pridruženih deformacij petnice. MRI prikaže vnetje burze in stanje okoliških mehkih tkiv. UZ se uporablja predvsem za ugotavljanje pridruženih poškodb ahilove tetive.

Burzitis pete v centru Meridian-fit zdravimo konzervativno (fizioterapevtsko in kineziološko). 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija se osredotoča na obvladovanje simptomov, zmanjšanje vnetja in spodbuditev celjenja. Fizioterapevtska rehabilitacija se izvaja s tehnikami, ki so navedene spodaj.

• Manualna terapija (miofascialno sporščanje, suho iglanje, mehkotkivna mobilizacija, sklepna mobilizacija, flossing, terapija z ventuzami, kinesiotaping),
• instrumentalna terapija (laserska terapija, TECAR terapija), 
• gibalna in kineziološka terapija (povečanje zmogljivosti mišic in kit spodnjega uda, vzpostavljanje stabilnosti, mišičnega ravnovesja, izboljšanje gibljivosti mišic spodnjega uda).

Rehabilitacija s konzervativnim zdravljenjem povprečno traja 3 tedne do 12 mesecev, odvisno od poteka simptomov in stopnje vnetja. Po konzervativnem zdravljenju se 35 – 90 % posameznikov vrne nazaj na isto raven aktivnosti kot pred pojavom burzitisa pete. 

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje? 

Operativno zdravljenje je potrebno, kadar simptomi po 6 do 12 mesecih konzervativnega zdravljenja še vedno vztrajajo. Operativne tehnike, ki se uporabljajo pri burzitisu pete so burzektomija (odstranitev burze), sprostitev prostora ali odstranitev kostnih odrastkov.

Rehabilitacija po operativnem zdravljenju povprečno traja 3 do 6 mesecev, odvisno od opravljene kirurške tehnike. Po operativnem zdravljenju se povprečno 90 % posameznikov vrne nazaj na isto raven aktivnosti kot pred burzitisom pete.

• Uporaba hladnih ali toplih obkladkov na mestu bolečine, kar pripomore k zmanjšanju simptomov.
• Nesteroidni antirevmatiki, po predhodnem posvetu z zdravnikom ali farmacevtom.
• Izogibanje aktivnosti, ki bi poslabšale simptome, dokler se vnetje ne umiri.
• Uporaba ustrezne obutve, po predhodnem posvetu z zdravnikom ali fizioterapevtom. Običajno se odsvetuje nošenje čevljev z visoko peto ali čevljev, ki so na podločju pete zelo tesni in trdi.
• Postopno povečanje obremenitev po zaključku rehabilitacije.

Glavni simptomi stresnega zloma čolnička so predstavljeni spodaj.

• Bolečina na notranjem delu stopala blizu sklepa v gležnju,
• bolečina, ki se poslabša z obremenjevanjem stopala,
• bolečina, ki lahko izžareva po notranjem stopalnem loku.

Stresni zlom čolnička diagnosticira zdravnik na podlagi anamneze, kliničnega pregleda in slikovne diagnostike. Fizioterapevt v okviru diagnostičnega pregleda potrdi verjetnost prisotnosti stresnega zloma čolnička.

• Pri anamnezi pacienti s stresnim zlomom čolnička poročajo o progresivno stopnjevani bolečini na notranjem delu stopala blizu gležnja, ki se poslabša ob obremenjevanju (npr. tek, skoki, hoja) in lahko izžareva vzdolž stopalnega loka. Pogosto omenijo, da se zelo resno ukvarjajo s športom, ki vključuje velike količine teka in poskokov.
• Klinični pregled vključuje ogled (inspekcijo) in tipanje (palpacijo), pri katerem pogosto ugotovimo občutljivost na dotik na mestu čolnička, oteklino, lahko je prisotna tudi sprememba oblike stopala. Obseg gibljivosti v gležnju ni omejen.
• Slikovna diagnostika v obliki rentgenskega slikanja (RTG), magnetne resonance (MRI) in računalniške tomografije (CT) se uporablja za opredelitev natančne diagnoze. RTG se uporablja za ugotavljanje prisotnosti zloma. MRI prikaže podrobnejšo sliko čolnička in omogoča lažje prepoznavanje poškodbe. CT se uporablja v redkih primerih, kadar iz prej omenjenih slikovnih preiskav ni jasno razvidne poškodbe.

Stresni zlom čolnička v centru Meridian-fit zdravimo konzervativno (fizioterapevtsko in kineziološko). Konzervativno zdravljenje se izvede v primeru stresnega zloma ali manjšega zloma čolnička.

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija se osredotoča na obvladovanje simptomov, postopno povečanje obremenitev in zmogljivosti mišic spodnjega uda. Fizioterapevtska rehabilitacija se izvaja s tehnikami, ki so navedene spodaj.

• Manualna terapija (miofascialno sporščanje, suho iglanje, mehkotkivna mobilizacija, sklepna mobilizacija, flossing, terapija z ventuzami, kinesiotaping),
• instrumentalna terapija (laserska terapija, TECAR terapija), 
• gibalna in kineziološka terapija (povečanje zmogljivosti mišic in kit, vzpostavljanje stabilnosti, mišičnega ravnovesja, izboljšanje gibljivosti mišic in odpornosti na obremenitve).

Rehabilitacija s konzervativnim zdravljenjem traja povprečno 5 mesecev, odvisno od poteka simptomov in stopnje poškodbe. Po konzervativnem zdravljenju se 73 % posameznikov vrne nazaj na isto raven aktivnosti kot pred pojavom stresnega zloma čolnička. 

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje? 

Operativno zdravljenje se svetuje pri stresnih zlomih pri športnikih in velikih zlomih čolnička. Operativni poseg zajema odstranitev morebitnih odkruškov kosti in zatrditev zlomljenega dela čolnička.

Rehabilitacija po operativnem zdravljenju povprečno traja 5 mesecev, odvisno od opravljene kirurške tehnike in velikosti zloma. Po operativnem zdravljenju se 99 %  posameznikov vrne nazaj na isto raven aktivnosti kot pred stresnim zlomom čolnička.

• Uporaba nesteroidnih antirevmatikov, po predhodnem posvetu z zdravnikom ali farmacevtom.
• Uporaba hladnih obkladkov na mestu bolečine, 2 – 3x na dan, 10 – 15 min.
• Postopno povečanje intenzivnosti, pogostosti in trajanja aktivnosti, z ustreznim razmerjem med počitkom in aktivnostjo.
• Uporaba imobilizacijske opornice po navodilih zdravnika.