Poškodbe glave in vratu

Glavni simptomi nihajne poškodbe vratu so predstavljeni spodaj.

• Bolečina v vratu,
• glavobol v zadnjem delu vratu,
• težave s koncentracijo in spominom,
• občutek togosti,
• vrtoglavica,
• zamegljen vid ali preskakovanje vida,
• šumenje v ušesih,
• spremenjeno občutenje po roki navzdol. 

Za simptome je značilno, da se pojavijo 12-48 ur po poškodbi.

Nihajno poškodbo vratu diagnosticira zdravnik na podlagi anamneze, kliničnega pregleda in slikovne diagnostike. Fizioterapevt v okviru diagnostičnega pregleda potrdi verjetnost prisotnosti nihajne poškodbe vratu.

• Pri anamnezi pacienti z nihajno poškodbo vratu poročajo o nedavnem travmatskem dogodku, ki je privedel do prekomernega upogiba in iztega vratu. Poročajo o prisotnosti bolečine, občutku togosti, spremenjenem občutenju po rokah navzdol, glavobolih, vrtoglavici, šumenju v ušesih ali o težavah s koncentracijo in spominom, ki so se pričele 12 do 48 ur po poškodbi. 
• Klinični pregled vključuje ogled (inspekcijo) in tipanje (palpacijo), pri katerem se odkrije omejen obseg gibljivosti vratu, občutljivost na dotik v vratnem predelu, togost vratnih mišic, spremenjeno občutenje in refleksi po rokah navzdol, zmanjšano mišično zmogljivost in ravnotežje.
• Slikovna diagnostika v obliki rentgenskega slikanja (RTG), magnetne resonance (MRI) in računalniške tomografije (CT) se uporablja pri pacientih z nihajno poškodbo. RTG omogoča prepoznavanje prisotnosti zloma vretenca. MRI se uporablja kadar CT prikaže nenormalno sliko vratne hrbtenice in okoliškega tkiva. CT omogoča natančen prikaz hrbtenice.

Nihajno poškodbo vratu v centru Meridian-fit zdravimo konzervativno (fizioterapevtsko in kineziološko). 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija se osredotoča na obvladovanje simptomov, izboljšanje gibljivosti, mišične zmogljivosti in odpravljanje pridruženih pomanjkljivosti. Fizioterapevtska rehabilitacija se izvaja s tehnikami, ki so navedene spodaj.

• Manualna terapija (miofascialno sporščanje, suho iglanje, mehkotkivna mobilizacija, sklepna mobilizacija, flossing, terapija z ventuzami, kinesiotaping),
• instrumentalna terapija (laserska terapija, TECAR terapija), 
• gibalna in kineziološka terapija (povečanje mišične zmogljivosti, obsega gibljivosti, izboljšanje ravnotežja, kontrole gibanja, povezave gibanja vratu z očmi).

Rehabilitacija s konzervativnim zdravljenjem povprečno traja do 12 mesecev, odvisno od poteka simptomov in stopnje poškodbe. Po konzervativnem zdravljenju se 50 – 97 % posameznikov vrne nazaj na isto raven aktivnosti kot pred nihajno poškodbo vratu.

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje? 

Operativno zdravljenje se izvede v primeru zloma vretenca. Operativna tehnika, ki se uporablja je stabilizacija poškodovanega vretenca.

Rehabilitacija po operativnem zdravljenju povprečno traja 2 do 6 mesecev, odvisno od velikosti poškodbe in opravljene kirurške tehnike.  75 – 90 % posameznikov se po operativnem zdravljenju vrne nazaj na isti nivo aktivnosti kot pred zlomom vretenca.

• Izvajanje vaj po navodilih fizioterapevta, kineziologa in zdravnika.
• Relativen počitek takoj po poškodbi in uporaba opornice po navodilih zdravnika. 
• Uporaba nesteroidnih antirevmatikov, po predhodnem posvetovanju z zdravnikom ali farmacevtom. 
• Uporaba toplih ali hladnih obkladkov na mestu bolečine (obkladki naj se nameščajo preko tkanine).

Glavni simptomi diskogene bolečine so predstavljeni spodaj.

• Bolečina na zadnjem delu vratu, ki se običajno poslabša s prisilno držo,
• bolečina lahko seva po roki navzdol,
• bolečina se zmanjša z ležanjem na hrbtu.

Diskogeno bolečino v vratu diagnosticira zdravnik na podlagi anamneze, kliničnega pregleda in slikovne diagnostike. Fizioterapevt v okviru diagnostičnega pregleda potrdi verjetnost prisotnosti diskogene bolečine v vratu.

• Pri anamnezi pacienti z diskogeno bolečino v vratu poročajo o bolečini na zadnjem delu vratu, ki se lahko širi po roki navzdol. V anamnezi običajno opisujejo, da se bolečina poslabša s prisilno držo (npr. sedenje za računalnikom s sklonjeno glavo) in izboljša z ležanjem na hrbtu.
• Klinični pregled vključuje ogled (inspekcijo) in tipanje (palpacijo), pri katerem se odkrije zmanjšan obseg gibljivosti, mišična zmogljivost, spremenjena drža in slabše ravnotežje.
• Slikovna diagnostika v obliki rentgenskega slikanja (RTG) in magnetne resonance (MRI) se uporablja za natančno opredelitev diagnoze. RTG se uporablja v primeru, da pacienti poročajo o preteklem travmatskem dogodku in omogoča prikaz poškodb hrbtenice. MRI omogoča prikaz poškodb medvretenčnih ploščic, mehkotkivnih struktur in sklepov.

Diskogeno bolečino v vratu v centru Meridian-fit zdravimo konzervativno (fizioterapevtsko in kineziološko). 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija se osredotoča na obvladovanje simptomov, izboljšanje telesne drže in mišične zmogljivosti. Fizioterapevtska rehabilitacija se izvaja s tehnikami, ki so navedene spodaj.

• Manualna terapija (miofascialno sporščanje, suho iglanje, mehkotkivna mobilizacija, sklepna mobilizacija, flossing, terapija z ventuzami, kinesiotaping),
• instrumentalna terapija (laserska terapija, TECAR terapija), 
• gibalna in kineziološka terapija (povečanje mišične zmogljivosti, obsega gibljivosti in izboljšanje telesne drže).

Rehabilitacija s konzervativnim zdravljenjem povprečno traja 8 do 12 tednov,  odvisno od poteka simptomov, starosti posameznika in upoštevanja navodil fizioterapevta/zdravnika. 85 % posameznikov se po konzervativnem zdravljenju diskogene bolečine v vratu vrne nazaj na isto raven aktivnosti kot pred poškodbo.

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje? 

Operativno zdravljenje se priporoča, če simptomi vztrajajo po 18 mesecih konzervativnega zdravljenja, če imajo pacienti hudo mišično šibkost ali spremenjeno občutenje od vratu po roki navzdol. Operativno zdravljenje se izvaja z disektomijo (odstranitev dela medvretenčne ploščice) ali fuzijo (združitev vretenc).

Rehabilitacija po operativnem zdravljenju povprečno traja 3 mesece, odvisno od ciljev posameznika in opravljene kirurške tehnike. 66 – 98 % posameznikov se po operativnem zdravljenju vrne nazaj na isti nivo aktivnosti kot pred pojavom diskogene bolečine v vratu.

• Uporaba nesteroidnih antirevmatikov, po predhodnem posvetu z zdravnikom ali farmacevtom.
• Uporaba hladnih ali toplih oblog na mestu bolečine, kar bolj pripomore k zmanjšanju simptomov (hladne obloge preko tkanine; tople obloge za največ 20 minut na enem mestu).
• Izogibanje stresnim dogodkom.
• Izogibanje prisilni drži, ki poslabšajo simptome.
• Ergonomska ureditev delovnega okolja (primerna višina pisalne mize, višina računalniškega ekrana).

Glavni simptomi cevikogenega glavobola so predstavljeni spodaj.

• Bolečina, ki se prične ne eni strani zadnjega dela vratu in lahko izžareva preko glave na področje za očmi, na isti ali nasprotni strani, kjer se je bolečina pričela,
• bolečina lahko izžareva v ramo in po roki navzdol,
• bolečina se poslabša z nenadnimi in hitrimi gibi vratu,
• občutek togosti vratu.

Cervikogeni glavobol diagnosticira zdravnik na podlagi anamneze, kliničnega pregleda in slikovne diagnostike. Fizioterapevt v okviru diagnostičnega pregleda potrdi verjetnost prisotnosti cervikogenega glavobola.

• Pri anamnezi pacienti s cervikogenim glavobolom poročajo o enostranski bolečini na zadnjem delu vratu, ki izžareva preko glave na področje za očmi, na isti ali nasprotni strani, kjer se je bolečina pričela. Omenijo, da se bolečina poslabša s hitrimi in nenadnimi gibi vratu ter da traja od 15 do 180 minut, vsak drugi dan. 
• Klinični pregled vključuje ogled (inspekcijo) in tipanje (palpacijo), pri kateri se odkrije omejen obseg gibljivosti vratne hrbtenice, povečano togost vratnih mišic na strani bolečine, boleče točke na področju vratu in ramenskega obroča, povišano vzdraženost mišic ramenskega obroča, mišično šibkost globokih vratnih mišic in spremenjeno telesno držo.
• Slikovna diagnostika v obliki rentgenskega slikanja (RTG), magnetne resonance (MRI) in računalniške tomografije (CT) se uporablja za določitev diagnoze. RTG omogoča prikaz poškodb hrbtenice in degenerativnih sprememb. MRI omogoča informacije o stanju mehkih tkiv in hrbtenice. CT prikaže podrobnejše informacije o zgradbi hrbtenice.

Cervikogeni glavobol v centru Meridian-fit zdravimo konzervativno (fizioterapevtsko in kineziološko). 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija se osredotoča na obvladovanje simptomov, zmanjšanje mišične togosti, povečanje obsega gibljivosti in mišične zmogljivosti. Fizioterapevtska rehabilitacija se izvaja s tehnikami, ki so navedene spodaj.

• Manualna terapija (miofascialno sporščanje, suho iglanje, mehkotkivna mobilizacija, sklepna mobilizacija, flossing, terapija z ventuzami, kinesiotaping),
• instrumentalna terapija (laserska terapija, TECAR terapija),
• gibalna terapija in kineziološka terapija (povečanje zmogljivosti in obsega gibljivosti, izboljšanje telesne drže).

Rehabilitacija s konzervativnim zdravljenjem povprečno traja 6 tednov, odvisno od poteka simptomov. 76 – 97 % pacientom se po konzervativnem zdravljenju zmanjšajo simptomi. 

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje? 

Operativno zdravljenje se priporoča, če simptomi omejujejo kvaliteto življenja in je vzrok za nastanek cervikogenega glavobola zaradi strukturnih sprememb v vratni hrbtenici. Operativno zdravljenje zajema sprostitev prizadete živčne korenine.

Rehabilitacija po operativnem zdravljenju povprečno traja 6 do 12 tednov, odvisno od opravljenega kirurškega posega. Po operativnem zdravljenju se 70 – 98 % posameznikov vrne nazaj na isti nivo aktivnosti kot pred pojavom cervikogenega glavobola.

• Uporaba toplih obkladkov preko tkanine na mestu bolečine.
• Nesteroidni antirevmatiki, po predhodnem posvetu z zdravnikom ali farmacevtom.
• Izogibanje aktivnostim, ki simptome poslabšajo.
• Uporaba ergonomskega vzglavnika, po predhodnem posvetu z zdravnikom ali fizioterapevtom.
• Ergonomska ureditev delovnega okolja (primerna višina pisalne mize, višina računalniškega ekrana).

Glavni simptomi in znaki cervikalne spinalne stenoze so navedeni spodaj.

• Bolečina v vratnem delu,
• bolečina lahko izžareva po roki,
• občutek mravličenja,
• otrplost (stanje zmanjšanega zaznavanja občutkov) v rokah,
• šibkost stiska pesti,
• slabše zaznavanje položaja telesa,
• slabši nadzor gibanja roke.

Cervikalno spinalno stenozo diagnosticira zdravnik na podlagi anamneze, kliničnega pregleda in slikovne diagnostike. Fizioterapevt v okviru diagnostičnega pregleda potrdi verjetnost prisotnosti cervikalne spinalne stenoze. 

• Pri anamnezi pacienti s cervikalno spinalno stenozo poročajo o počasi napredujoči bolečini, ki se je pričela v vratnem predelu in izžareva po roki.
• Klinični pregled vključuje ogled (inspekcijo) in tipanje (palpacijo), pri katerem se lahko odkrije mišična šibkost, bolečina z iztegom vratne hrbtenice in zmanjšano občutenje v rokah (napredovala stenoza).
• Slikovna diagnostika v obliki rentgenskega slikanja (RTG), magnetne resonance (MRI) in računalniške tomografije (CT) se uporablja za prepoznavanje cervikalne spinalne stenoze. RTG se uporablja z namenom ugotavljanja strukturnih sprememb vratne hrbtenice. MRI zagotovi podrobnejše informacije o mestu in velikosti zoženja spinalnega kanala. CT mogoča podrobno oceno zožitve spinalnega kanala.

Cervikalno spinalno stenozo v centru Meridian-fit zdravimo konzervativno (fizioterapevtsko in kineziološko).

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija se osredotoča na obvladovanje simptomov, povečanje mišične zmogljivost trupa in vratne hrbtenice ter obsega gibljivosti hrbtenice. Fizioterapevtska rehabilitacija se izvaja s tehnikami, ki so navedene spodaj.

• Manualna terapija (miofascialno sporščanje, suho iglanje, mehkotkivna mobilizacija, sklepna mobilizacija, flossing, terapija z ventuzami, kinesiotaping),
• instrumentalna terapija (laserska terapija, TECAR terapija),
• gibalna in kineziološka terapija (povečanje obsega gibljivosti, izboljšanje mišične zmogljivosti in stabilnosti hrbtenice, splošne fizične pripravljenosti, učenje pravilnih vzorcev gibanja).

Rehabilitacija s konzervativnim zdravljenjem povprečno traja 3 mesece, odvisno od poteka simptomov in stopnje zožitve spinalnega kanala. 50 – 95 % posameznikom se po konzervativnem zdravljenju zmanjšajo simptomi.

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje? 

Operativno zdravljenje se priporoča, če simptomi vztrajajo po 9 mesecih konzervativnega zdravljenja ali so prisotni zmerni do hudi nevrološki izpadi ali je kvaliteta življenja zelo slaba. Pri operativnem zdravljenju se opravi sprostitev živčne korenine, fuzija hrbtenice (združitev sosednjih vretenc) ali sprostitev z zatrditvijo sklepa.

Rehabilitacija po operativnem zdravljenju traja 6 tednov do 12 mesecev, odvisno od ciljev posameznika in opravljenega kirurškega postopka. 57 – 64 % posameznikov se po operaciji vrne na isto raven aktivnosti kot pred operativnim posegom.

• Uporaba toplih obkladkov preko tkanine na mestu bolečine.
• Vsakodnevno izvajanje terapevstkih vaj po navodilih zdravnika, fizioterapevta ali kineziologa. 
• Priporoča se izvajanje vaj v topli vodi.
• Priporoča se izvajanje aerobne aktivnosti (kolesarjenje).
• Izogibanje aktivnosti, ki poslabšajo simptome.
• Uporaba nesteroidnih antirevmatikov, po predhodnem posvetu z zdravnikom ali farmacevtom.
• Ohranjanje zdrave telesne teže z uravnoteženo prehrano in redno telesno aktivnostjo
• Skrb za duševno zdravje.

Glavni simptomi in znaki sindroma torakalnega izhoda so navedeni spodaj.

• Bolečina v vratu, obrazu, prsih ali ramenskem obroču,
• spremenjeno občutenje v predelu zgornjega uda,
• modrikavost ali bledica zgornjega uda (utesnitev vene ali arterije),
• občutek težke roke,
• glavoboli na zadnjem delu glave,
• oteklina zgornjega uda,
• oteženi fini gibi s prsti,
• težave s sluhom in/ali vidom,
• simptomi se poslabšajo z odročenjem in zunanjo rotacijo ramena, s premikom glave v isto ali nasprotno stran.

Sindrom torakalnega izhoda diagnosticira zdravnik na podlagi anamneze, kliničnega pregleda in slikovne diagnostike. Fizioterapevt v okviru diagnostičnega pregleda potrdi verjetnost prisotnosti sindroma torakalnega izhoda. 

• Pri anamnezi pacienti s sindromom torakalnega izhoda poročajo o bolečini v vratu, obrazu, prsih ali ramenskem obroču, ki se poslabša z odročenjem in zunanjo rotacijo ramena ter s premikom glave v isto ali nasprotno stran. Pripovedujejo lahko o občutku teže v roki, o glavobolih in spremenjenem občutenju.
• Klinični pregled vključuje ogled (inspekcijo) in tipanje (palpacijo), pri katerem se lahko odkrije spremenjena barva in temperatura zgornjega uda, oteženo izvajanje finih gibov, spremenjeno držo, povečan volumen in obseg globokih mišic v vratu ter prsnih mišic in omejen obseg gibljivosti ramenskega obroča.
• Slikovna diagnostika v obliki rentgenskega slikanja (RTG), diagnostičnega ultrazvoka (UZ) in elektromiografije (EMG) se uporablja za prepoznavanje vzroka za sindrom torakalnega izhoda. RTG se uporablja z namenom ugotavljanja strukturnih in položajnih sprememb hrbtenice. UZ omogoča natančen prikaz mehkih tkiv, žilnih in živčnih struktur. EMG omogoča prepoznavanje nepravilnosti v hitrosti prevajanja živcev.

Sindrom torakalnega izhoda v centru Meridian-fit zdravimo konzervativno (fizioterapevtsko in kineziološko).

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija se osredotoča na obvladovanje simptomov in vzpostavljanje mišičnega ravnovesja. Fizioterapevtska rehabilitacija se izvaja s tehnikami, ki so navedene spodaj.

• Manualna terapija (miofascialno sporščanje, suho iglanje, mehkotkivna mobilizacija, sklepna mobilizacija, flossing, terapija z ventuzami, kinesiotaping),
• instrumentalna terapija (laserska terapija, TECAR terapija),
• gibalna in kineziološka terapija (povečanje obsega gibljivosti, izboljšanje mišične zmogljivosti in stabilnosti hrbtenice, telesne drže, učenje pravilnih vzorcev gibanja).

Rehabilitacija s konzervativnim zdravljenjem traja do 6 tednov, odvisno od poteka simptomov in stopnje zožitve spinalnega kanala. 59 – 88 %  posameznikom se po konzervativnem zdravljenju zmanjšajo simptomi.

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje?

Operativno zdravljenje se priporoča, če simptomi vztrajajo po 4 do 6 mesecih konzervativnega zdravljenja in imajo pacienti hude utesnitve žilnega in živčnega sistema. Pri operativnem zdravljenju se opravi sprostitev utesnjenih žilnih in živčnih struktur.  

Rehabilitacija po operativnem zdravljenju traja do 12 tednov, odvisno od ciljev posameznika in opravljenega kirurškega postopka. 50 – 70 % posameznikov se po operaciji vrne na isto raven aktivnosti kot pred operativnim posegom.

• Uporaba toplih obkladkov preko tkanine na mestu bolečine.
• Vsakodnevno izvajanje terapevstkih vaj po navodilih zdravnika, fizioterapevta ali kineziologa. 
• Izogibanje aktivnosti, ki poslabšajo simptome (npr. ponavljajoči gibi nad glavo).
• Uporaba nesteroidnih antirevmatikov, po predhodnem posvetu z zdravnikom ali farmacevtom.
• Ergonomske prilagoditve delovnega mesta (uporaba ergonomskega stola, ustrezna višina delovnega prostora).
• Vzdrževanje pravilne telesne drže.
• Uporaba opornic ali zaščitnih blazinic, po predhodnem posvetu z zdravnikom ali fizioterapevtom. 
• Izogibanje spanju z rokami nad nivojem glave.

Glavni simptomi in znaki pretresa možganov so navedeni spodaj.

• Kognitivni simptomi: težave s koncentracijo, pomnjenjem novih informacij in spominom o preteklih dogodkih.
• Fizični/somatski simptomi: glavobol, slabost, vrtoglavica, bolečina v vratu, moti jih premočna svetloba, težave z ravnotežjem, hitra utrujenost.
• Vedenjski simptomi: razdražljivost, zaskrbljenost. 
• Prekomerna zaspanost ali težave z nespečnostjo. 

Simptomi in znaki pri pretresu možganov lahko vztrajajo in se poslabšajo 24 do 48 ur po poškodbi. 

Pretres možganov diagnosticira zdravnik na podlagi anamneze, kliničnega pregleda in slikovne diagnostike. Fizioterapevt v okviru diagnostičnega pregleda potrdi verjetnost prisotnosti pretresa možganov.

• Pri anamnezi pacienti s pretresom možganov poročajo o nedavnem udarcu v glavo, ki je privedel do izgube zavesti, slabosti, omotice, težave z vidom, koncentracijo ali spominom. Potreben je natančen opis travmatskega dogodka in poteka simptomov pri pacientu, na podlagi katerih se lažje oceni resnost poškodbe. 
• Klinični pregled vključuje ogled (inspekcijo) in tipanje (palpacijo), pri kateri se lahko odkrije težave z ravnotežjem, vidom, hojo, počasnejše reflekse, težavo z govorom ali sluhom.
• Slikovna diagnostika v obliki magnetne resonance (MRI) in računalniške tomografije (CT) se uporablja za določitev diagnoze. MRI in CT omogočata prepoznavanje poškodb lobanje in možganov. 

Pretres možganov v centru Meridian-fit zdravimo konzervativno (fizioterapevtsko in kineziološko). 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija se osredotoča na obvladovanje simptomov in učinkovito celostno regeneracijo telesa. Fizioterapevtska rehabilitacija se izvaja s tehnikami, ki so navedene spodaj.

• Manualna terapija (miofascialno sporščanje, suho iglanje, mehkotkivna mobilizacija, sklepna mobilizacija, flossing, terapija z ventuzami, kinesiotaping),
• instrumentalna terapija (laserska terapija, TECAR terapija),
• gibalna terapija in kineziološka terapija (povečanje mišične zmogljivosti, izboljšanje ravnotežja, obsega gibljivosti,motoričnega nadzora, propriocepcije, okulomotorni trening).

Čas rehabilitacije s konzervativnim zdravljenjem je odvisen od poteka simptomov pretresa možganov. 

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje?

Operativno zdravljenje je potrebno, kadar je pritisk v lobanji prevelik in bi lahko ogrozil osnovne življenjske funkcije. Operativne tehnike zajemajo sprostitev pritiska. 

Rehabilitacija po operativnem zdravljenju traja več let, odvisno od opravljenega kirurškega posega. Uspešnost operativnega posega je 85 – 95 %.

• Počitek do 48 ur po poškodbi (izogibanje fizičnem in mentalnem naporu).
• Postopno vračanje nazaj k aktivnosti na podlagi simptomov. 
• Svetuje se izogibanje ekranov do 48 ur po poškodbi. 
• Svetuje se nadzor posameznika do 48 ur po poškodbi. 
• Takoj po pretresu možganov se odsvetuje nadaljevanje v igri.
• Uporaba zaščitne opreme.
• Izvajanje priporočenih vaj s strani fizioterapevta ali zdravnika.

Glavni simptomi Burnerjevega sindroma so predstavljeni spodaj.

• Zbadajoča in pekoča bolečina, ki seva od vratu po roki navzdol,
• spremenjeno občutenje od vratu po roki navzdol,
• odrevenelost po roki navzdol.

Burnerjev sindrom diagnosticira zdravnik na podlagi anamneze, kliničnega pregleda in slikovne diagnostike. Fizioterapevt v okviru diagnostičnega pregleda potrdi verjetnost prisotnosti Burnerjevega sindroma.

• Pri anamnezi pacienti z Burnerjevim sindromom poročajo o nedavnem akutnem travmatskem dogodku, po katerem so sledili zbadajoča in pekoča bolečina, odrevenelost in spremenjeno občutenje od vratu po roki navzdol, ki so trajali le nekaj minut po dogodku.
• Klinični pregled vključuje ogled (inspekcijo) in tipanje (palpacijo), pri katerem se odkrije spremenjene vzorce gibanja ramenskega sklepa in položaj ramena, atrofijo (zmanjšan obseg in volumen) mišic ramenskega obroča, povišano togost vratnih in ramenskih mišic, občutljivost na dotik, zmanjšan obseg gibljivosti vratu in ramenskega sklepa, zmanjšano jakost mišic ramenskega obroča, komolca, dlani in prstov ter spremenjene reflekse.
• Slikovna diagnostika v obliki rentgenskega slikanja (RTG) in elektromiografije (EMG) se uporablja pri pacientih z Burnerjevim sindromom. RTG omogoča izključitev poškodb kosti. EMG pokaže hitrost prevajanja živčnih impulzov in potrdi prisotnost Burnerjevega sindroma.

Burnerjev sindrom v centru Meridian-fit zdravimo konzervativno (fizioterapevtsko in kineziološko). 

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija se osredotoča na obvladovanje simptomov, povečanje zmogljivosti mišic ramenskega obroča in vratu. Fizioterapevtska rehabilitacija se izvaja s tehnikami, ki so navedene spodaj.

• Manualna terapija (miofascialno sporščanje, suho iglanje, mehkotkivna mobilizacija, sklepna mobilizacija, flossing, terapija z ventuzami, kinesiotaping),
• instrumentalna terapija (laserska terapija, TECAR terapija), 
• gibalna in kineziološka terapija (povečanje mišične zmogljivosti mišic in obsega gibljivosti ramenskega obroča in vratu, vzpostavljanje kvalitetnih vzorcev gibanja, izboljšanje telesne drže).

Rehabilitacija s konzervativnim zdravljenjem traja nekaj mesecev, odvisno od stopnje poškodbe živca, poteka simptomov in ciljev posameznika. Po konzervativnem zdravljenju se 85 % posameznikov vrne nazaj na isto raven aktivnosti kot pred pojavom Burnerjevega sindroma.

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje? 

Operativno zdravljenje se priporoča v primeru večjih nezmožnosti gibanja zgornje okončine. Pri operativnem zdravljenju opravijo obnovitev poškodovanih živcev. 

Rehabilitacija po operativnem zdravljenju povprečno traja do 12 mesecev, odvisno od ciljev posameznika, mesta in velikosti poškodbe ter opravljene kirurške tehnike. Povprečno 80 % posameznikov se po operativnem zdravljenju vrne nazaj na isti nivo aktivnosti kot pred pojavom Burnerjevega sindroma.

• Redno izvajanje vaj po navodilih fizioterapevta in kineziologa ali zdravnika.
• Uporaba zaščitne opreme pri kontaktnih športih.
• Uporaba nesteroidnih antirevmatikov, po predhpndem posvetovanju z zdravnikom ali farmacevtom.

Glavni simptomi cervikalnega osteoartritisa so predstavljeni spodaj.

• Bolečina v vratu, ki se lahko širi v roke ali ramenski obroč,
• občutek togosti,
• slišno pokanje ali škrtanje med gibanjem,
• lahko je prisotna rdečica in lokalno povišana temperatura.

Cervikalni osteoartritis diagnosticira zdravnik na podlagi anamneze, kliničnega pregleda, laboratorijskih testov in slikovne diagnostike. Fizioterapevt v okviru diagnostičnega pregleda potrdi verjetnost prisotnosti cervikalnega osteoartritisa.

• Pri anamnezi pacienti s cervikalnim osteoartritisom poročajo o enostranski in dobro lokalizirani bolečini, ki se je pričela v vratnem delu in izžareva v ramena, prsni koš, glavo ali med lopatice. Pogosto poročajo o občutku togosti v vratu.
• Klinični pregled vključuje ogled (inspekcijo) in tipanje (palpacijo), pri katerem se lahko odkrije povišana togost obhrbteničnih mišic, mišična šibkost, omejena gibljivost vratne hrbtenice, povečanje bolečine s tipanjem po prizadetih vretencih in spremenjena drža.
• Laboratorijski testi vključujejo analizo krvi, na podlagi katere lahko določijo druge vrste artritisa (npr. revmatoidni artritis).
• Slikovna diagnostika v obliki rentgenskega slikanja (RTG), magnetne resonance (MRI) in računalniške tomografije (CT) se uporablja za prepoznavanje cervikalnega osteoartritisa. RTG se uporablja z namenom ugotavljanja mesta in obsežnosti osteoartritisa. MRI zagotovi podrobnejše informacije o prisotnosti osteoartritisa in pridružene utesnitve živčnih korenin. CT mogoča podrobno oceno sklepnega hrustanca, stopnjo poškodbe kosti in morebitnih pridruženih poškodb.

Cervikalni osteoartritis hrbtenice v centru Meridian-fit zdravimo konzervativno (fizioterapevtsko in kineziološko).

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija

Fizioterapevtska in kineziološka rehabilitacija se osredotoča na obvladovanje simptomov, povečanje mišične zmogljivosti, obsega gibljivosti in zmanjšanja togosti. Fizioterapevtska rehabilitacija se izvaja s tehnikami, ki so navedene spodaj.

• Manualna terapija (miofascialno sporščanje, suho iglanje, mehkotkivna mobilizacija, sklepna mobilizacija, flossing, terapija z ventuzami, kinesiotaping),
• instrumentalna terapija (laserska terapija, TECAR terapija),
• gibalna terapija in kineziološka terapija (povečanje obsega gibljivosti, izboljšanje mišične zmogljivosti in stabilnosti vratne hrbtenice).

Rehabilitacija s konzervativnim zdravljenjem povprečno traja do 1 leta, odvisno od poteka simptomov in stopnje cervikalnega osteoartritisa. Po konzervativnem zdravljenju se povprečno 75 % posameznikom zmanjšajo simptomi.

Kdaj je potrebno operativno zdravljenje? 

Operativno zdravljenje se priporoča, če simptomi vztrajajo po večkratnih analgetičnih blokadah. Operativno zdravljenje zajema fuzijo (združitev) vretenc, disektomijo (odstranitev dela medvretenčne ploščice) in odstranitev nastalega kostnega tkiva.

Rehabilitacija po operativnem zdravljenju traja do 12 mesecev, odvisno od ciljev posameznika in opravljenega kirurškega postopka. 70 – 90 % posameznikov se po operaciji vrne na isto raven aktivnosti kot pred operativnim posegom. 

• Vsakodnevno izvajanje terapevstkih vaj po navodilih zdravnika, fizioterapevta ali kineziologa. 
• Uporaba nesteroidnih antirevmatikov, po predhodnem posvetu z zdravnikom ali farmacevtom.
• Izogibanje aktivnostim, ki bi povečale obremenitev na sklepe (npr. dolgotrajen upogib vratu).
• Vsakodnevno beleženje poteka in sprememb simptomov.
• Uporaba toplih obkladkov na mestu bolečine (svetuje se uporaba toplih obkladkov preko tkanine).
• Ergonomske prilagoditve delovnega mesta (uporaba ergonomskega stola, ustrezna višina delovnega prostora).
• Ohranjanje zdrave telesne teže z uravnoteženo prehrano in redno telesno aktivnostjo.
• Skrb za duševno zdravje.