1. Kaj je artritis zapestja?

Artritis je vnetna bolezen sklepov, katere posledica je tanjšanje sklepnega hrustanca. Kljub temu, da zapestje ne prenaša velikih obremenitev ali sile telesa je pogosto nagnjen k poškodbam in nastanku artritisa. Artritis zapestja spremlja zanj značilna bolečina, ki se razlikuje glede na vrsto artritisa. V primeru osteoartritisa, se bolečina poveča med gibanjem in zmanjša v mirovanju, pri revmatoidnem artritisu pa je bolečina najhujša zjutraj. Artritis zapestja lahko prizadene vsakogar, pogosteje pa se pojavi pri osebah starih med 50. in 60. letom ter pri osebah ženskega spola. Artritis ni ozdravljiv, obstajajo pa različne metode zdravljenja za zmanjševanje in lajšanje njegovih simptomov. 

2. Kateri so najpogostejši simptomi po katerih ga prepoznamo?

Najbolj značilni simptom, po katerem prepoznamo artritis zapestja je stalna ali občasna bolečina, ki se poveča s pritiskom ali gibanjem. Najbolj je izrazita na območju zapestnega sklepa, širi pa se lahko navzgor po podlakti ali navzdol po dlani do prstov. Značilen simptom, ki spremlja artritis je tudi togost zapestnega sklepa in posledično njegovega  gibanja. Togost je izrazita predvsem zjutraj ali po počitku, medtem ko se med aktivnostjo zmanjša. Pogosto artritis spremlja tudi oteklina okoli sklepa, šibkost mišic zapestja in rok ter omejena gibljivost zapestnega sklepa. Prisotne so lahko tudi navzven vidne čvrste tvorbe okoli sklepa, ki nastanejo zaradi rasti kostnih izrastkov. 

Prisotni simptomi običajno povzročijo zmanjšane in omejene funkcijske sposobnosti, ki povzročajo težave pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti. Simptomi so lahko prisotni določeno obdobje in nato izzvenijo ter se po določenem času ponovno pojavijo ali pa se izmenjujejo obdobja, ko so simptomi bolj ali manj izrazito prisotni.

Opisani simptomi in okoliščine, v katerih se pojavljajo so tipični za artritisa zapestja. Kljub temu se isti simptomi lahko pojavljajo tudi pri drugih poškodbah, zato  za diagnosticiranje artritisa svetujemo obisk zdravnika ali fizioterapevta. 

3. Kako potrdimo diagnozo?

Artritis zapestja diagnosticiramo s pomočjo kliničnega pregleda, ki vključuje anamnezo, pregled zgodovine bolezni in fizični pregled ter dodatne diagnostične preiskave.

• Klinični pregled se začne s podrobno anamnezo in pregledom zgodovine bolezni. Ključne so informacije o začetku in trajanju simptomov, lokacije bolečine ter dejavnikih, ki poslabšajo ali olajšajo simptome.
• Fizični pregled pacienta sledi kliničnemu in vključuje inspekcijo, palpacijo, meritve sklepne gibljivosti in mišične zmogljivosti ter specifične teste. Med inspekcijo je fizioterapevt pozoren na prisotnost otekline in vidne deformacije sklepa. Pri palpaciji fizioterapevt pretipa celotno površino sklepa in uporabi pritisk na boleča mesta na območju zapestnega sklepa. Občuti lahko povišano temperaturo sklepa in pridobi informacije o morebitni nestabilnosti, občutljivosti in območju, kjer je prisotna bolečina. Fizioterapevt opravi tudi meritve sklepne gibljivosti, pri katerih meri obseg aktivnega in pasivnega gibanja v smeri ekstenzije in fleksije zapestja ter radialna in ulnarna deviacija. Opravi tudi manualno mišično testiranje fleksornih in ekstenzornih mišic, mišic ki izvajajo radialno in ulnarno deviacijo ter mišic prstov. Na koncu sledijo specifični testi (Tinelov test, Phalenov test), s katerimi lahko izločimo druge diagnoze.
• Diagnozo potrdimo z dodatnimi diagnostičnimi preiskavami. Slikovna diagnostika, kot je rentgensko slikanje (RTG), magnetna resonanca (MR), diagnostično ultrazvok (UZ) ali računalniška tomografija (CT) nam pomaga ugotoviti anatomske spremembe kosti, mehkih tkiv, vezi in hrustanca. Na podlagi laboratorijskih preiskav lahko ugotovimo, če gre za revmatoidni ali vnetni artritis, medtem ko osteoartritisa na podlagi krvne slike ni mogoče določiti. V redkih primerih je možen tudi postopek aspiracije sklepa, kjer iz sklepa aspirirajo tekočino. Analiza sklepne tekočine lahko pokaže, če gre za vnetje ali okužbo.

4. Kako efektivno zdravimo artritis zapestja? 

Zdravilo za artritis ne obstaja, obstajajo pa učinkovite metode konzervativnega zdravljenja, ki so usmerjene v zmanjševanje in lajšanje prisotnih simptomov (bolečina, togost, oteklina in zmanjšana sklepna gibljivost ter mišična zmogljivost). Med konzervativne metode zdravljenja štejemo nošenje opornic, nesteroidna protivnetna zdravila, protibolečinska zdravila, injekcije kortikosteroidov in fizioterapijo.

Konzervativno zdravljenje je potrebno izvajati več tednov ali mesecev, da se pokažejo učinkoviti rezultati. Pogosto pa se izkaže, da je za obvladovanje simptomov in ohranjanje kakovosti življenja potrebno zdravljenje nadaljevati celotno življenje. 

1. Fizioterapevtsko zdravljenje

Fizioterapevtsko zdravljenje je usmerjeno v zmanjševanje in lajšanje simptomov in vključuje instrumentalne metode zdravljenja, manualno terapijo in terapevtsko vadbo.

• Instrumentalne metode:

Instrumentalne metode v fizioterapiji se uporabljajo predvsem za zmanjševanje in lajšanje simptomov, kot so bolečina, oteklina in vnetje. Vključujejo uporabo naprav kot so TENS in interferenca, TECAR, ULTRAZVOK, LASERSKA TERAPIJA.

• Manualna terapija:

Manualna terapija vključuje sproščanje mehko-tkivnih struktur z miofascialnim sproščanjem in sproščanjem miofascialnih prožilnih točk (»trigger point terapija«) ter sklepno mobilizacijo, ki vključuje nežno, pasivno gibanje sklepa, ki izboljšuje gibljivost in zmanjšuje togost sklepa.

• Terapevtska vadba:

Terapevtska vadba vključuje področje šibkosti in togosti v zapestnem sklepu in vseh okoliških mišic. Specifične vaje so usmerjene v izboljšanje sklepne gibljivosti, mišične zmogljivosti, stabilnosti sklepa in propriocepcije. Cilj terapevtske vadbe je zmanjšati bolečino in izboljšati funkcijo zapestnega sklepa.

2. Operativno zdravljenje

Operativno zdravljenje artritisa zapestja je potrebno v primeru neučinkovitosti konzervativnega zdravljenja (ni izboljšanja simptomov po 3-4 mesecih zdravljenja) ali pri hudi obliki artritisa (ko simptomi zelo omejujejo vsakodnevne dejavnosti). Cilj operacije je lajšanje simptomov in hkrati ohranjanje ali izboljšanje funkcijske sposobnosti zapestnega sklepa in roke. Trajanje rehabilitacije po operaciji je odvisno od posameznikovega stanja ter resnosti artritisa zapestja. Popolno okrevanje po operaciji se lahko pričakuje v treh do osmih mesecih.

Najpogostejše oblike operacij zapestja pri artritisu so karpektomija proksimalne vrste zapestnih kosti, fuzija zapestja in totalna zamenjava sklepa.

• Karpektomija proksimalne vrste zapestnih kosti: pri tej operaciji kirurg odstrani tri zapestne kosti, ki so najbližje podlakti. S tem blaži bolečino in ohranjamo gibanje v zapestnem sklepu. Čas okrevanja je krajši kot pri drugih operacijah zapestnega sklepa. Ta oblika operacije se najpogosteje uporablja pri zdravljenju osteoartritisa.

• Fuzija zapestja: ta vrsta operacije je primerna v primeru konstantne bolečine ob gibanju zapestja. Pri tem posegu kirurg odstrani poškodovani hrustanec med kostmi zapestja in ga fiksira z zatičem (vijakom), dokler se te ne zarastejo in ustvarijo celoto. Fuzija je lahko delna ali popolna. Delna fuzija omogoča ohranjanje določenega gibanja, medtem ko je pri popolni fuziji popolnoma onemogočeno gibanje v zapestnem sklepu.

• Totalna zamenjava sklepa: kirurg odstrani vse poškodovane kosti in hrustanec v zapestju in jih nadomesti z nadomestnimi deli iz kovine in plastike. Zamenjava zapestnega sklepa olajša bolečine in hkrati omogoča več gibanja kot fuzija zapestja. Nadomestni deli se lahko sčasoma obrabijo, zato niso primerni pri tistih, ki dvigujejo težka bremena in močno obremenjujejo zapestni sklep. Ta oblika operacije se najpogosteje uporablja pri revmatoidnem artritisu.

Po operativnem posegu je potrebna imobilizacija zapestnega sklepa z opornico. V akutni fazi rehabilitacije je fizioterapija usmerjena v zmanjševanje bolečine in otekline. V post-akutni fazi pa se začne izvajati terapevtske vaje, ki vključujejo vaje za mišično zmogljivost, sklepno gibljivost in stabilizacijo sklepa.

3. Kaj lahko naredite sami?

Pacienti lahko sami prispevajo k ublažitvi simptomov z ergonomskimi prilagoditvami, ki vključujejo prilagoditev delovnega mesta, uporaba ergonomske miške, oblazinjeno podlogo za zapestje pri uporabi tipkovnice/miške in uporaba kuhinjskih pripomočkov z ergonomsko obliko. Dodatno svetujemo uporabo tehnik zaščite sklepa npr. nošenje opornice za preprečevanje poslabšanja simptomov med vsakodnevnimi dejavnostmi.

Svetujemo, da se pacienti izogibajo aktivnostim, ki izzovejo bolečino. Na zapestni sklep lahko aplicirate hladne (za zmanjševanje bolečine in otekline) ali tople obkladke (za zmanjševanje bolečine in togosti ter povečanje prekrvavljenosti). Redno izvajanje vaj, ki vas jih nauči fizioterapevt pomaga pri izboljšanju gibljivosti in stabilnosti sklepa ter ohranjanju mišične zmogljivosti.

5. Razumevanje funkcionalnosti zapestja (anatomija in delovanje)?

Zapestje spada med najbolj zapletene in kompleksne sklepe v človekovem telesu. Med seboj povezuje podlahtnico in koželjnico (lat. ulna in radius) z zapestnimi kostmi. Majhne zapestne kosti so razporejene v dveh vrstah, v vsaki so štiri. Sklepna površina kosti je prekrita s sklepnim hrustancem, ki ščiti in blaži kosti pri gibanju roke in zapestja. Ker sklepni hrustanec ni prekrvavljen, lahko poškodbe in degeneracija hrustanca povzročijo zmanjšano delovanje sklepov in posledično vodijo v razvoj artritisa. Razporeditev kosti in vezi, ki povezujejo zapestne kosti med seboj omogoča zelo malo gibanja med njimi, kljub temu pa omogočajo drsenje, kar prispeva k finim gibom zapestja. Zapestne kosti so s podlahtnico in koželjnico povezane z ligamenti. Skozi zapestje potekajo živci, krvne žile in kite mišic, ki povezujejo mišice podlakti s prsti. 

V primeru anatomskih strukturnih nepravilnosti, kot so napačna poravnava zapestnih kosti, neenakomerne sklepne površine ali ohlapnost ligamentov lahko pride do večje obremenitve določenih predelov sklepa in spremenjene mehanike sklepa. To pospeši obrabo in posledično poveča tveganje za razvoj artritisa.

6. Katere so predispozicije za nastanek in razvoj artritisa?

Predispozicije za nastanek artritisa zapestja so navedeni spodaj.

• SPOL

Za artritisom pogosteje zbolevajo ženske. Raziskava (Dahaghin et al., 2005) kaže, da je verjetnost za razvoj osteoartritisa v zapestnem sklepu pri ženskah 3,5x večja kot pri moških v isti starostni skupini. Ključni faktor so hormonski dejavniki, zato je pri ženskah največje tveganje po menopavzi.

• STAROST

Artritis zapestja se pogosteje pojavi pri osebah starih med 50. in 60. letom. Razlog so degenerativne spremembe do katerih prihaja zaradi staranja. Večina starejših od 55 let, ima znake osteoartritisa rok, ki jih je mogoče videti na rentgenskih posnetkih, čeprav mnogi ne občutijo bolečin in togosti.

• POŠKODBE ZAPESTJA

Travmatska poškodba zapestja lahko vodi v nastanek post-travmatskega artritisa. Poškodbe kot so zlomi, izpahi ali poškodbe vezi lahko povzročijo nestabilnost zapestnega sklepa, poškodbo hrustanca ter porušijo normalno poravnavo in mehaniko sklepa. Te spremembe lahko povzročijo nenormalno porazdelitev obremenitev po sklepnih površinah. To pospeši razgradnjo hrustanca in drugih sklepnih površin in vodi v obrabo in degeneracijo hrustanca ter sčasoma vodi v razvoj artritisa. Artritis se lahko razvije tudi tedne, mesece ali celo leta po poškodbi, kar je posledica postopne obrabe sklepa in degenerativnih sprememb, ki se s časom razvijejo po poškodbi.

• PONAVLJAJOČA SE GIBANJA

Poklici in dejavnosti, ki vključujejo ponavljajoče se gibe zapestja ter dvigovanje težkih bremen lahko povečajo tveganje za nastanek artritisa. Med najbolj kritične poklice spadajo pek, frizer, kmet, vrtnar, kuhar in gradbenik.

• GENETSKA PREDISPOZICIJA

Genetski dejavniki lahko vplivajo na strukturo in sestavo hrustanca in posledično na to, da so nekateri posamezniki bolj dovzetni za razvoj artritisa, zlasti osteoartritisa.

7. Kako lahko učinkujemo preventivno?

Artritisa zapestja ni mogoče vedno preprečiti, saj je vzrok nastanka lahko genetski ali anatomski in nanj ne moremo vplivati. S spremembo življenjskega sloga in navad pa lahko učinkujemo na zmanjšanje tveganja za nastanek ali razvoj bolezni. 

Dejavniki preprečevanja nastanka artritisa so: 

• ohranjanje zdrave telesne teže z uravnoteženo prehrano in redno telesno aktivnostjo
• izogibanje dejavnostim, ki vključujejo ponavljajoče se gibanje in velike obremenitve zapestnih sklepov, 
• ergonomska prilagoditev delovnega prostora
• pravilno zdravljenje poškodb zapestja ter roke.

8. Katere so najpogostejše oblike artritisa zapestja?

Glavne vrste artritisa zapestja so navedene spodaj.

• OSTEOARTRITIS

Osteoartritis zapestja je najpogostejša oblika artritisa, ki prizadene zapestni sklep in sklepe roke. Razvije se zaradi obrabe hrustanca in degenerativnih sprememb, ki so povezane s starostjo. Dejavniki tveganja za razvoj osteoartritisa v zapestnem sklepu so ženski spol, starost, genetska predispozicija, anatomske nepravilnosti, presnovne motnje, sistemske bolezni ter specifične športne in poklicne dejavnosti.

• REVMATOIDNI ARTRITIS

Revmatoidni artritis je kronična avtoimunska vnetna bolezen. Imunski sistem začne napadati lastna tkiva (zlasti sluznico), ki obdajajo sklepe. Avtoimunski odziv sproži vnetje v sklepu, ki povzroči bolečino in otekanje. Posledica kroničnega vnetja so poškodbe hrustanca in kosti v sklepu, ki povzročijo deformacijo. Revmatoidni artritis se vedno pojavi simetrično in prizadene levi in desni sklep istočasno. Natančen vzrok za nastanek revmatoidnega artritisa še ni znan, kljub temu pa naj bi šlo za posledico različnih dejavnikov, kot so genetski, okoljski in hormonski.

• POST-TRAVMATSKI ARTRITIS

Post-travmatski artritis se razvije kot posledica travmatske ali ponavljajoče se poškodbe v sklepu. Poškodba poruši normalno anatomijo in delovanje sklepa in povzroči poškodbe hrustanca, vezi ter okoliških tkiv. Sprožijo se vnetni in degenerativni procesi v sklepu, ki privedejo do razgrajevanja hrustanca in nastanka brazgotinskega tkiva. Ti procesi lahko vodijo v razvoj artritisa.

Viri: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC1755481/